Posvet v Studiu Evropa 23. aprila je tekel na daljavo, posnetek si je mogoče ogledati na YouTubu in strani Studio Evropa na FB. Vprašanja so bila naslovljena na ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janeza Ciglerja Kralja, podpredsednico ZDUS Jožico Puhar, predsednika MSS Miha Zupančiča ter tri evropske poslance: Romano Tomc, Milana Brgleza in Ljudmilo Novak.
Minister je bil takoj povabljen k besedi z vprašanjem, kdaj si lahko obetamo težko pričakovani zakon o dolgotrajni oskrbi. Predstavil ga je kot ključno reformo te vlade. Sprejem in začetek izvajanja je obljubil za junij. Poudaril je povezovanje z ministrstvom za zdravje. Napovedal je tudi nove kapacitete v domovih za starejše.
Staranje ni bolezen, staranje je normalno stanje človeka in mi smo ga dolžni pri tem podpreti.
Romana Tomc je poudarila prizadevanje za demografske spremembe na ravni EU. Dostojna skrb za najstarejše prebivalce se kaže tudi v tem, da imamo prvič v zgodovini komisarko za to področje.
Dr. Milan Brglez obžaluje, da Zelena knjiga o staranju ne posega v človekove pravice in ne obravnava dolgoživosti, prav tako ga skrbi pojav staromrzništva. Zavzema se za skupne standarde dolgotrajne oskrbe na evropski ravni.
O medgeneracijskem sodelovanju je spregovoril Miha Zupančič. Opozoril je na napačno komuniciranje, ki lahko poglablja razlike, namesto da bi pripomoglo k povezovanju in razumevanju drug drugega.
Od začetne solidarnosti prehajamo k medgeneracijskemu konfliktu, saj mladi ne razumejo, da tudi starejši potrebujejo socialne stike. Po drugi strani pa pogosto slišimo mnenje, da so ravno mladi s svojimi zabavami krivi za širjenje novega koronavirusa.
Da smo bili slabo pripravljeni na pandemijo, je izpostavila Ljudmila Novak. Zelena knjiga o staranju po njenem mnenju spodbuja solidarnost in odgovornost med generacijami. Izredno pomemben je vzgojni vidik ozaveščanja.
Na dejstvo, da je pandemija odkrila pomanjkljivosti, je opozorila tudi Jožica Puhar. Med drugim je spomnila na negotov in neurejen položaj prostovoljcev, diskriminatorno ravnanje s starejšimi ter neustrezno financiranje zdravstvenih storitev v domovih za starejše.
Ozaveščati je treba o pomenu vseživljenjskega učenja, zdravega staranja in aktivnosti tudi v starejšem obdobju.
Dobre prakse
Govorniki so izpostavili nekaj primerov dobrih praks medgeneracijskega sodelovanja, kot sta projekt Starejši za starejše in Babi servis v Sloveniji, pa tudi nekaj zanimivih mednarodnih projektov, s katerimi si želijo ustanove zagotoviti delovno silo v zdravstvu in socialni oskrbi. Predvajali so kratki film o selitvi na podeželje kot rešitvi stanovanjskih in zaposlitvenih stisk mladih družin.
Denar reši vse zadrege?
Sogovorniki so se strinjali, da je ključno ozaveščanje. Staranje se tiče vsakogar, saj je želja po dolgem življenju občečloveška. Za zaposlovanje v oskrbi starejših bo v prihodnje na voljo veliko denarja, zanimanja pa je, posebno v Sloveniji, malo. Na pomen krepitve ugleda zahtevnih poklicev, povezanih z zdravstveno in socialno oskrbo starejših, sta opozorila tako Romana Tomc kot Miha Zupančič. Slednji je podal nekaj konkretnih predlogov: zaposlenim je treba nuditi bonitete, jih primerno plačati, saj je tudi to način, da se vzbudi privlačnost tovrstnega dela in izpostavi častna vloga vseh, ki skrbijo za druge. To ni zgolj delo, skrb za druge je poslanstvo.
Med posvetom je bilo zastavljenih nekaj vprašanj, na katera so sodelujoči odgovorili. Posvete in druge podobne dogodke Evropskega parlamenta, Pisarne v Sloveniji, si lahko ogledate v arhivu.
Denar zagotovo ne bo rešil vseh zadreg, pomagal pa bo. Ozaveščanje je tisto, ki vodi k uspehu. Najprej se je treba zavedati, da se staranje tiče vseh. Na posvetovalnem dogodku EPUO pred tremi leti smo se sicer trudili ponotranjiti misel “Čas nima moči, da bi me postaral,” vendar leta tečejo. Izkoristimo jih za učenje – tudi tega, kako se spoprijemati s staranjem.
Priredila: Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
