Posvet ADS, izpeljan 13. februarja 2018, je na enem mestu zbral posameznike in institucije, ki se poklicno, projektno, aktivistično ali zgolj prostovoljsko ukvarjajo z migranti in begunci z namenom, da bi problematiko bolje razumeli in morda odgovorili na vprašanje, kaj lahko prispevamo izobraževalci. Da je problem še vedno pereč, dokazujejo podatki Agencije Združenih narodov za begunce (UNHCR), zbrani v publikaciji Globalni trendi – Prisilno razseljeni v 2016. Med 65,6 milijoni razseljenih v letu 2016, od tega je notranje razseljenih 40,3 milijonov, je bilo 51 % otrok, mlajših od 18 let. Več kot polovica, 55 % vseh beguncev, prihaja iz treh držav: Sirije (5,5 milijonov), Afganistana (2,5 milijonov) in Južnega Sudana (1,4 milijonov). Med državami, ki so sprejele največ beguncev, že tretje leto zapored vodi Turčija (2,9 milijonov), sledita Pakistan (1,4 milijonov) in Libanon (1 milijon).
Srečanje smo začeli s poetičnim dokumentarnim filmom Le dihajoče bitje avtorjev Ahmada Adeliana, Agate Kochaniewicz in Navala Chagarja. Slikovni prikaz pesmi perzijskega poeta Rumija je bil posnet v projektu Blizu vas, ki so ga leta 2017 izvajali v Društvu zaveznikov mehkega pristopa. Usposabljali so priseljence, čakajoče na azil, begunce …
Interaktivnost, kanček medijske/tehnološke pismenosti in zbiranje mnenj udeležencev smo zagotavljali z aplikacijo VoxVote, mobilnim glasovalnim orodjem. Med posvetom smo postavili štiri vprašanja in v živo predstavili odgovore. Na prvo vprašanje: »Z besedo opišite, kako se izkušnja begunstva dotika vašega življenja,« je odgovorilo 27 udeležencev. Najpogostejši odgovor, naveden petkrat, je bil, da poklicno, dva anketiranca sta odgovorila, da prostovoljsko. Razpršeni odgovori o lastnih vtisih navajajo še besede: empatija, človek, drugačnost, nelagodje, sramota, pretresljivo, žalost …
Dvajset odgovorov na drugo vprašanje: »Katere demografske skupine po vašem mnenju prevladujejo med begunci,« razkriva, da je bilo občestvo mnenja, da je največ moških (50 %), žensk z otroki (45 %), družin (30 %) in otrok (15 %). Na tretje vprašanje, katera ciljna skupina najbolj potrebuje sodelovanje z izobraževalci odraslih, je odgovorilo 16 udeležencev. Kar 56,2 % nas je ocenilo, da je to lastno, domače prebivalstvo. Sledijo begunci (43,8 %), mediji in politiki z enakim odstotkom (31,2 %), na koncu so izobraževalci (25 %). Na zadnje vprašanje: »Vaši vtisi ob zaključku posveta?« je odgovorilo 16 udeležencev. Odprti odgovori so se vrteli okoli izrazov zelo zanimivo, poučno, dober izbor govorcev …, čeprav morda še najbolje opiše vzdušje mnenje udeleženke: »Ker sem hudo prehlajena, sem nameravala prisostvovati le uro ali dve, ostala pa sem do konca.«
V nadaljevanju navajam citate govork in govorcev s posveta, katerih celotne zvočne posnetke lahko poslušate na spletni strani ADS.
Ida Srebotnik, ADS:
»Ne gre le za krizo številk, ampak za krizo solidarnosti. Lahko pomagamo, če želimo. Vemo, kaj moramo storiti, da lahko uspešno premagujemo selitvene tokove beguncev in migrantov. Da le ne bi prevečkrat dovolili, da nam prideta na pot strah in brezbrižnost. Človeške stiske spregledamo, ksenofobija pa je tudi pri nas včasih glasnejša od razuma. Začeti moramo s človečnostjo.«
Kultura kot diktatura: naturalizacija kulture (drugega) in diskurz nestrpnosti, dr. Ksenija Šabec, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani:
»Ponovno bom citirala eno izmed avtoric, Anne Norton, ki pravi: ‘Kadar moški pretepejo svoje žene v ZDA, je to individualni odklon od liberalnih načel, ki tu sicer vladajo. Kadar pretepejo svoje žene muslimanski moški, je to dejanje reprezentativno za njihovo religijo in za njihovo kulturo’.«
Predstavitev prizadevanj ozaveščanja glede pravic otrok beguncev, mag. Blanka Jamnišek, Ministrstvo za zunanje zadeve RS:
»Tisti, ki so integrirani, ki so sprejeti, ne govorim o asimiliranih, ampak integriranih, bodo prispevali tako naši družbi kot svojim domovinam, ki so jih morali zapustiti. Tisti, ki pa niso integrirani, so potencialni vir težav.«
Begunci kot nadležen predmet TV-poročanja – begunska kriza v Sloveniji od leta 2015/2016 in njeni vplivi na politiko in poročanje, dr. Jože Vogrinc, Rok Smrdelj, Filozofska fakulteta v Ljubljani:
»Ko so migranti začeli v večjem številu prihajati iz Grčije proti Madžarski, so jih novinarke in novinarji, ki so jih prestrezali na poti, spraševali, kako se počutijo, še vedno so bili humanitarna problematika. Ko pa je Slovenija postala prehodna država, se je glavnina poročanja spremenila. Postali so notranjepolitični problem, še več, varnostni problem. To pa spremeni način, kako jih mi vidimo: kot grožnjo.« (Jože Vogrinc)
»Neoliberalni kapitalizem kot dominantni ekonomski okvir je v resnici tisti, ki zelo prispeva k proizvajanju migracij. To je ravno tista gospodarska ureditev, ki jo najbolj zagovarjajo desne stranke, torej tiste, ki zavračajo prihod migrantov v Evropo. Priča smo svojevrstnemu paradoksu: na eni strani imamo družbeno formacijo, ki proizvaja migracije, na drugi pa njene zagovornike, ki ne sprejmejo učinkov te ureditve.« (Rok Smrdelj)
Šola, integracija in psihosocialni razvoj otrok migrantov in beguncev, dr. Anica Kos Mikuš:
»Izkušnje kažejo, da ostajajo priseljenci, pa ne le priseljenci, tudi drugi drugačni, slabo integrirani v skupnosti, ki so previdne, ki raje vidijo, da ostajajo čiste, ki si ne želijo posebej strastno, da bi se tudi tujci vključevali vanjo. Integracija tujcev je dvosmerni proces, kar za vsakega zdravorazumsko mislečega človeka pomeni, da bi tudi one, naše skupnosti, z integracijo tujcev lahko malo spremenile ideologijo, vrednote.«
Projekt Erasmus in integracija migrantov in beguncev v družbo na Hrvaškem, Andrej Marušić, Dante, ustanova za izobraževanje odraslih, Reka, Hrvaška:
»Vključiti želimo migrantke, begunke, ki so visoko izobražene, so prišle na Hrvaško, pa ostajajo nekje skrite. S tem projektom jih želimo najti, jih povabiti in usposobiti, da bi postale izobraževalke pripadnikov svojih narodov, ki so v podobnem položaju. Gre za razvoj kompetenc izobraževalcev ter za razvoj kurikuluma, namenjenega migrantkam.«
O (otrocih) beguncih v šoli: kako in zakaj, tudi v projektu »Le z drugimi smo …« dr. Marijanca Ajša Vižintin, ZRC SAZU, inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije:
»Kako lahko pošljejo samo otroka? Naj vas vprašam, ali imate vi vsi prihranjenih 50.000 evrov? Za štiričlansko družino stane pot 10.000–12.000 evrov. Večina tega denarja nima, zato se odločijo in pošljejo enega. Kaj doživijo na poti? Kje vse umirajo? Mi vemo iz medijev, da v Sredozemskem morju, ne vemo pa nič o tistih, ki jih vržejo s kamionov v puščavi, ki zmrznejo, ko prečijo gore. Vse te stvari opisujejo mladinski romani.«
Izzivi za izobraževanje beguncev v Sloveniji, mag. Franci Zlatar, Slovenska filantropija:
»Število prosilcev za mednarodno zaščito je v Sloveniji leta 2016 rahlo naraslo. Prej se je gibalo nekje 300, 400 letno, potem pa je bilo, kot posledica ustavitve množične migracije beguncev po balkanski poti, več ljudi prisiljenih zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji. Leta 2016 je bilo tako vloženih 1.308 tovrstnih prošenj, lani še nekoliko več: 1.476.«
Usposabljanje izvajalcev, ki izvajajo program ZIP, dr. Anita Jug Došler, ACS:
»Program ZIP se je izvajal od leta 2011 do 2017, udeležilo se ga je že več kot 6.500 priseljencev iz kar 86 različnih držav. Dejansko prihaja največ državljanov iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Kosova, Makedonije in Rusije, je pa v zadnjih treh, štirih letih zaznati porast beguncev. Program je bil izveden v 34 krajih po Sloveniji in skoraj 63 % udeleženk je bilo žensk. Najpogosteje so bili stari 31–35 let.«
Drugi dom v Rogu in poskusi migrantskega samoorganiziranja v Ljubljani, Aigul Hakimova, Socialni center Rog:
»Potrebe so univerzalne, kot pravi Hannah Arendt. Imamo prvo potrebo, da moramo jesti, da imamo streho nad glavo, druga vrsta potrebe je, da moramo delati za dostojno življenje, da dobimo plačo. Tretja je potreba po nekem političnem organiziranju, da nismo samo ljudje z nekimi bazičnimi potrebami, ki so reproduktivne narave, ampak da se reproduciramo kot osebe.«
Študijski krožek Begunci ali vas poznamo, Olga Drofenik, Društvo DVIG, Dragomer:
»Ali govorimo o mladih ali starih, izobraženih ali manj izobraženih, za vse velja ta velika razdvojenost. Na eni strani sta strah in stereotip: begunec je musliman in terorist, na drugi strani pa sočutje in brezpogojna pomoč tem ljudem. Kljub temu da razlikujemo tiste, ki bežijo zaradi vojne, in tiste, ki bežijo, ker hočejo bolje živeti, so za nas vsi kot naši predniki: vsi želimo vse najboljše za svoje otroke in zase.«
Na koncu smo zavrteli še video izdelek, pripravljen v sklopu projekta EPUO, kjer smo v seriji strokovnih dogodkov obravnavali različne ranljive skupine. V videu, ki smo ga pripravili na ACS, lahko prisluhnete izkušnjam in mnenjem izobraževalcev odraslih, ki se pri svojem delu ukvarjajo s priseljenci in Romi.
Posvet je ponudil celosten pregled teoretskih in praktičnih načinov spoprijemanja s perečo problematiko, ki je trenutno skoraj povsem potihnila. Jasno je, da gre le za zatišje, in prav bi bilo, da se bolje pripravimo, kot EU, kot država, kot skupnosti in posamezniki. Z usklajenim delovanjem evropske in domače, notranje in zunanje politike, lahko presežemo presenečenja, kot nam jih vsako leto ponudi prvozapadli sneg, tako da nam preostaja le rožljanje s človekovimi pravicami in postavljanje tehničnih ovir.
Zvočni posnetki in povezave do prispevkov so objavljeni na spletni strani ADS.
Darijan Novak (darijan.novak@acs.si), ACS
