Znakovni jezik se je treba, tako kot tudi tuje jezike, učiti in nenehno ponavljati, da ga usvojiš. Pilotni projekt odbora inPlaninec oziroma delovne skupine Odločen korak za učenje SZJ ljudi s slepoto in slabovidnostjo me je navdušil. Odločila sem se, da se pridružim, saj se zelo rada učim. z gibalno in drugače oviranimi pa se že nekaj časa potepam po naših planinskih poteh.
Ob tem so me preplavili spomini iz mladosti. Ko sem začela hoditi v osnovno šolo, se je v naš kraj primožila gospa, ki je bila gluha. Bila je urejena in prijetna in je lepo skrbela za družino. Začela sem zahajati k njim na obisk in naučila me je dvoročne abecede znakovnega jezika. Tako sva se lepo sporazumevali in k njej sem hodila prebirat Našo ženo, na katero je bila naročena. Marsikaj sem izvedela, kajti takrat se o takih stvareh doma nis(m)o nikoli pogovarjali. Gospo imam v lepem spominu in zdaj sem ugotovila, da dvoročno abecedo še vedno znam, vendar se zdaj bolj uveljavlja enoročna.
Navdušujoči projekt je zaživel na polno. Poučuje nas izjemna Natalija Spark, ki nas je kot odlična predavateljica zelo pritegnila. Udeleženci smo stari od 7 do 73 let. Že na prvem predavanju smo ji prisluhnili z velikim zanimanjem. Učili smo se enoročne abecede ter nekaterih pojmov in dobro nam je šlo. Dobili smo celo domačo nalogo. Ta teden, na drugem predavanju, smo ponavljali. Natalija nas je naučila vprašalnice, s tem povezane nove kretnje ter še nekaj novih pojmov in besed. Vedno se vmes pojavijo vprašanja po kakšni novi besedi in Natalija rada ugodi naši radovednosti.
Učenje znakovnega jezika je res je zelo zanimivo, a tudi zahtevno, ker si je treba zapomniti mnogo novega. Zavedamo se, da ne bo šlo brez truda, a to za nas ne bo ovira, ker je želja po znanju velika. Z veseljem čakamo naslednje predavanje.
V soboto se bomo podali na Slivnico, kjer bomo že lahko začeli uporabljati znakovni jezik v praksi.
Še nekaj zanimivega se mi je zgodilo. V knjižnici sem si izposodila več filmov, med njimi nepopisno lep in dober film Marijina zgodba, ki ga je zrežiral Jean-Pierre Ameris. Posnet je po resnični življenjski zgodbi, ki se je dogajala v Franciji v 19. stoletju. Prikazuje življenje slepe in gluhe deklice Marie Huertin. Čeprav je bila odrinjena na rob družbe, se je s pomočjo dobrosrčne nune dvignila z dna in zaživela kot človek. V filmu se večinoma pogovarjajo v znakovnem jeziku. Zanimivo se mi zdi, da mi je ta film prišel v roke ravno zdaj. Ko bom znala malo več, si ga bom spet izposodila.
Vsakomur priporočam ogled filma, ker nam pokaže, da sta volja in smisel včasih tudi v temi in tišini. Predvsem pa nam v teh krutih časih pove, kaj pomenijo besede ljubezen, empatija, potrpljenje, predanost, povezanost in sodelovanje. Če niso udejanjene, je življenje prazno. Film je sicer pretresljiv, vendar je čudovit in poln čustev ter nam vzbuja upanje, da je z voljo mogoče doseči marsikaj, četudi se nam kdaj zdi neuresničljivo.
Odločen korak mojih prijateljev me bogati in rada sem v njihovi družbi. Skupaj gremo novim zmagam naproti!
Marija Metlika (m.metlika@gmail.com), prostovoljka
Trackbacks/Pingbacks