Tudi Andragoški kolokvij je bil letos nekoliko drugačen.
Osrednja strokovna prireditev v TVU 2020, 24. AK, je privabila okrog 80 udeležencev iz 30 evropskih držav. Zdravstvene razmere so nam seveda preprečile, da bi se srečali v živo. A ker je za sodelovanje v platformi Zoom zadoščal le klik na lastnem računalniku, je bila zasedba številčnejša, kot bi jo dovoljevala čas in denar. Med udeleženci je seveda prednjačila 25-članska slovenska delegacija. V njej so bili poleg sodelavcev ACS tudi predstavniki mreže TVU in svetovalnih središč ISIO.
AK se je navezoval na dogodek PLA v projektu EPUO. Zadnji dve leti se namreč nacionalni koordinatorji EPUO odločamo za aktualne teme, o katerih bi se želeli poučiti in tako izboljšati pristope v svojih državah. Glede na lastna ‘paradna’ delovna področja se oblikujemo v skupine PLA, v katerih nato prispevamo svoja strokovna znanja in primere iz prakse. Tako je Slovenija aprila 2018 v Luksemburgu dejavno sodelovala na PLA o ozaveščanju in svetovanju v IO (več v članku).
Vse pa kaže, da sta ti dve temi neizčrpni (in tesno povezani), saj smo ju izpostavili tudi na februarskem sestanku nacionalnih koordinatorjev EPUO in tako oblikovali eno od štirih vsebin za PLA dogodke v sedanji fazi projekta. Na ACS smo na prošnjo EK prevzeli koordinacijo tega srečanja in ga vsebinsko sooblikovali s petimi drugimi državami EU: Bolgarijo, Islandijo, Poljsko, Slovaško in Španijo. Prepričani smo bili, da bomo dogodek izpeljali maja, v živo, ob bok Nacionalnemu odprtju jubilejnih TVU. Naneslo pa je tako, da smo ga gostili šele 15. in 16. septembra v digitalnem okolju.
Vsebinskim izzivom so se pridružili še nikoli doživeti organizacijski.
Za nas je to bil prvi Zoom dogodek z mednarodno udeležbo in visokim številom udeležencev. Marsikaj smo lahko predvideli vnaprej, sicer pa smo se zanašali na to, da nekih stvari preprosto ni mogoče nadzorovati, temveč je treba zaupati – v tehniko, človeka ki je skrbel za njeno delovanje, in v dejstvo, lastno sedanjemu času: vsi smo v istih, neznanih okoliščinah, kjer vrednota ni popolnost, temveč so to prožnost, medsebojna podpora in razumevanje – tudi če pride do zastoja. Ta drža nas je zbližala, oba dneva podpirala in nas spravljala v dobro voljo. K temu sta prispevala tudi himna vseživljenjskemu učenju ter predstavitveni film o Sloveniji, ki so ju udeleženci odlično sprejeli.
Osrednji program dogodka so sestavljali uvodni nagovori o aktualnem dogajanju v IO na evropski ravni ter v Sloveniji. Dotaknili smo se priprave nove ReNPIO in dejstva, da so bili tedaj v polnem razmahu TVU. Spregovorili smo o izkušnji z virtualnim odprtjem TVU (4. 9.) ter Parado učenja (9. 9.). Nato smo v dveh dneh prisluhnili osmim tematskim predstavitvam iz Slovenije in zgoraj omenjenih držav. Vzporedno je v platformi Zoom potekalo živahno dogajanje v Klepetalnici, saj so nastopajoče s pripombami in vprašanji podpirali drugi udeleženci. Tudi razprave so bile živahne.
Le integrirani, holistični pristop zagotavlja uspešnost.
O posameznih vsebinah (predstavitve so na voljo tukaj) lahko več preberete v skorajšnjem EPALE spletnem dnevniku, tukaj pa želim nanizati le nekaj utrinkov in spoznanj.
Doseganje in ozaveščanje specifičnih, izobraževalno prikrajšanih skupin odraslih, svetovanje ter vrednotenje že doseženih znanj in spretnosti, njihovo socialno-izobraževalno-delovno vključevanje … – vse to bo uspešno le, če bo to partnerski podvig, zasnovan na učinkovitih pristopih/orodjih, ustrezno denarno podprt ter izpeljan s kompetentnimi izvajalci.
Zavedati se moramo, da ne gre zgolj za izziv izobraževalnega resorja, temveč sociale, zdravstva, gospodarstva in mnogih drugih. Prizadevanja morajo usklajeno teči na nacionalni ravni, kjer morajo biti na mestu pametne strategije in ukrepi. Veliko je bilo zanimanja za naš nacionalni program izobraževanja odraslih – obstoječi in nastajajoči. Zanimalo jih je, kako druge resorje sploh pridobimo za sodelovanje in kako to poteka. Priznati smo morali, da je še veliko neizkoriščenih potencialov, ki jih naslavljamo prav zdaj.
Po drugi strani je pomembno (so)delovanje na regionalni/lokalni ravni, ki je bliže ljudem, pozna njihove potrebe in druge okoliščine, obenem pa tudi izzive tega okolja. Ne le brezposelni, tudi zaposleni, ki jih negotove razmere silijo v pre- in dokvalifikacije, ter z njimi vred zaposlovalci so partnerji v teh prizadevanjih, smo zaključili. V vseh državah so najpomembnejša ciljna skupina odrasli z nizko stopnjo izobrazbe ter neustreznimi kompetencami. V posameznih državah pa med izobraževalno prikrajšanimi izpostavljajo še druge. Govorili smo na primer o podeželskem prebivalstvu na Poljskem ter Romih na Slovaškem.
Omenjali smo dopolnjujoče vloge formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja odraslih. Pa potrebe po vzpostavljanju mostov – tudi z razvitim sistemom vrednotenja, ki podpira prehajanje ter nadgrajevanje znanja in kompetenc.
Izpostavljena je bila proaktivna drža svetovalcev, saj nikakor ni dovolj čakati na svetovanca v zaprtem prostoru. Treba je iti tja, kjer se ti odrasli nahajajo, družijo, včasih tudi ‘skrivajo’. Pri tem so odločilnega pomena osebni stik ter različni drugi pristopi ozaveščanja, na primer festivali za promocijo učenja, svetovanja, vrednotenja. Prodorne so zgodbe vrstnikov, ki jim je z učenjem uspelo doseči višjo izobrazbo ali spretnosti, ki so povečale njihovo zaposljivost pa tudi socialno vključenost.
Skratka, udeleženci dogodka PLA smo pogosto ugotavljali, da smo si podobni – v naravnanosti, izzivih, ponekod tudi v dejanjih. V teh primerih smo doživljali potrditve. Tu in tam pa se je tudi zaiskrilo. Izkušnja nekoga je pomenila uvid in novo zamisel za nekoga drugega. To pa je tudi namen tovrstnih srečanj!
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks