Skupnost EPALE se je tokrat srečala v virtualnem okolju
Letna konferenca je že nekaj let osrednji dogodek skupnosti EPALE. Na njej se družimo v živo, spoznavamo dosežke soustvarjalcev te e-platforme ter nove izzive, ki jih med drugim narekuje aktualna evropska politika izobraževanja (odraslih). Na slednjo v zadnjih mesecih najbolj vpliva svetovna zdravstvena situacija. Posledica tega je, tako se zdi, izostritev vrednot, prioritet in pristopov. Izobraževanje odraslih, četudi pod pezo covida-19, postaja prepoznavnejše in dobiva nove priložnosti za uveljavitev.
Na letošnjem virtualnem srečanju skupnosti EPALE so se od 6. do 8. oktobra zvrstili prispevki o rabi sodobne tehnologije v izobraževanju (na daljavo), umetni inteligenci, igrifikaciji in podobnih ‘vročih’ temah. V ospredju pa je bilo spoznanje, da to ostajajo zgolj orodja pri nagovarjanju dejanskih izzivov: učinkovitega terenskega dela (outreach), večje vključenosti odraslih v vseživljenjsko učenje, zagotavljanja pravičnosti ipd. V nadaljevanju je zapisanih nekaj vtisov z bogatega konferenčnega dogajanja. Sicer pa presodite sami – vsebine so, po zaslugi enostavnega dokumentiranja virtualnih dogodkov, dosegljive na tem naslovu.
Nova pedagogika – ali pa morda kar andragogika?
Naj takoj povem, da nimam niti pedagoške, kaj šele andragoške izobrazbe. Res pa delam v izobraževanju odraslih že 25 let. V tem obdobju se mi je več kot utrdila prva lekcija, ki sem jo prejela ob prihodu na ACS: z odraslimi je treba delati drugače!
Udeleženec s svojimi značilnostmi in potrebami naj bo v ospredju, pristop naj bo personaliziran, učitelj ni poučevalec v klasičnem pomenu besede, temveč spodbujevalec, neke vrste vodnik, podpornik učenja, ki ga v veliki meri upravlja učeči se sam. Ta stavek ni izpred 25 let, temveč je povzetek pogledov, ki jih je v svojem plenarnem predavanju pod naslovom ‘Premislek o izobraževanju – spodbujanje socialne vključenosti’ z nami delil Koen Timmers, izobraževalec (odraslih), avtor, raziskovalec. Njegova ključna premisa je, da dandanes pripeljati sodobno tehnologijo v učni proces ni dovolj. Vštric je treba razvijati (in uporabljati) nove pedagoške – ali pa kar andragoške (si ne morem kaj, da ne bi tega še enkrat poudarila) pristope.
Timmers torej zagovarja potrebo po dvojnem usposabljanju izobraževalcev na vseh ravneh izobraževalnega sistema – tako na področju rabe digitalnih orodij kot tudi mehkih veščin. Zavzema se za odgovornost slehernega izobraževalca, da pri poučevanju katerih koli učnih predmetov spodbuja kritično razmišljanje in trezno presojo, reševanje problemov, sodelovalno/timsko učenje in podobne mehke veščine. Le tako bodo lahko bolj ali manj motiviranim udeležencem, ki prihajajo v izobraževalni proces iz različnih razlogov in sredin, pomagali krepiti njihovo vsestransko odpornost v težavnih razmerah sedanjega časa.
Poti izpopolnjevanja v času pandemije
Panelna razprava o temi, ki je srž implementacije EPUO zadnjih nekaj let – uresničevanje Priporočila Sveta Poti izpopolnjevanja – nove priložnosti za odrasle – je tekla med predstavnicami EK, EBSN ter ene od držav članic EU – Malte. Slednja je opozorila, da prehod v prilagojen, pretežno virtualni način IO ni bil enostaven. Ni bilo ustrezne infrastrukture, programe je bilo treba najprej prilagoditi, niti učitelji niti udeleženci niso imeli zadostnih digitalnih spretnosti. Izguba službe, varstvo otrok, psihične težave zaradi izolacije – vse to je oteževalo izvajanje IO. Poglabljala se je socialna neenakost, pa tudi denar je bil na državni ravni preusmerjen v zdravstvo, gospodarstvo in na druga področja. Izobraževanje preprosto ni bilo prioriteta.
Predstavnica EBSN se je pošalila, da je (bila) ta situacija vendarle odličen, četudi krut način ozaveščanja o pomenu temeljnih zmožnosti – še posebno digitalnih. Izostrila pa se je tudi potreba po medijski pismenosti in kritičnem razmišljanju, saj smo se nenadoma soočali z množico nepravih informacij.
EK bo v letu 2021 ponovno ocenila izvajanje tridelnega procesa uresničevanja Poti izpopolnjevanja (ocenjevanje znanj in spretnosti, prilagajanje izobraževalne ponudbe, potrjevanje in priznavanje). Po eni strani jih skrbi, da je prišlo do njegove upočasnitve, po drugi strani pa upajo, da je prehod v virtualni svet morda olajšal ali pospešil nekatere korake – na primer proces (samo)ocenjevanja.
Drugi val covida-19 smo vsi pričakali nekoliko bolje pripravljeni. Usposabljanje izobraževalcev, vzpostavljanje ustreznih platform, prožnost in prilagodljivost didaktičnih pristopov ob hkratnem zagotavljanju kakovosti – vse to naj bi okrepilo tako izobraževalni sistem kot njegove udeležence. S strani EK so zdaj za to na voljo različni viri (glej članek).
In kako lahko pomaga skupnost EPALE? Z usposabljanjem izobraževalcev (v rubrikah MOOC in OER), medsebojno strokovno podporo in tovarištvom ter razvojem digitalnih virov. Pa še bi se kaj našlo.
Kako naprej?
Katera spoznanja na področju izobraževanja, trajnostnega razvoja, socialne pravičnosti in povezanosti ter demokratičnih vrednot smo dosegli v zadnjem letu? Odgovore smo dobivali z globalne ravni, saj so niti panelne razprave z naslovom ‘Kako naprej v izobraževanju odraslih’ tekle med Avstralijo, Južno Afriko, UIL v Hamburgu, ICAE s sedežem v Latinski Ameriki in EAEA v Bruslju.
Na vprašanje, kaj menijo o novem Programu znanj in spretnosti za Evropo in njegovi prenosljivosti v druga okolja, so si bili govorci enotni, da je potreben holističen pristop, ki podpira množico prehodov (ne le digitalnega in zelenega) iz nekdanje v novo ero. Ključna niso le nova orodja, temveč je potrebna tudi drugačna organizacija. Ta vključuje tudi drugačno spretnost ‘učenja učenja’. Izobraževanje in učenje odraslih naj podpira krepitev odpornosti (resilience – nov najpopularnejši termin v političnem žargonu, op. p.) posameznika in družbe. Namen tega pa ni le prilagajanje novim razmeram, temveč tudi boj proti ogrožajočim dejavnikom ter (so) ustvarjanje novih vzorcev bivanja.
Predstavniki globalnega Juga (Avstralije, Južne Afrike in Latinske Amerike) so opozorili na to, da je covid-19 le še poglobil socialno neenakost. Ljudje, ki živijo v veliki revščini, nimajo osnovnih dobrin, kaj šele računalnikov in dostopa do spleta, kjer se zdaj živi in dela. Ženske, migranti, mladi, avtohtono prebivalstvo ter zaporniki – ti so najbolj prizadeti. Izzivi IO v teh koncih sveta ne zadevajo spretnosti, kot jih pozna Evropa – tam gre zgolj za preživetje. In postavlja se večno vprašanje: kako enakopravneje porazdeliti bogastvo tega sveta?
Gledano s tega zornega kota je izzvenela zahteva evropskega predstavnika po ustreznem financiranju akcij Programa znanj in spretnosti kar nekoliko preživeto, morda celo prevzetno. Bližja, bolj sveža se mi je zdela slika, ki nam jo je izrisal predstavnik ICAE s tezo, da je pandemija sprožila potrebo po vzpostavljanju ali krepitvi skupnosti. Te naj delujejo na nov (ali pa kar prvotni) način – na temelju solidarnosti, ustvarjalnosti, pustolovskega duha … In ob uporabi že skoraj zapostavljenih medijev – radia, televizije, če ni drugih, sodobnejših možnosti.
Všeč mi je bil tudi apel po ne le globalnem, temveč že kar planetarnem državljanstvu, ki naj gradi na spoštovanju različnosti ter prizadevanju za skupno rast, kjer nihče ne zaostaja. Občutek, da izobraževanje odraslih pri vsem tem (lahko) igra gonilno vlogo, je vznemirljiv in mi vedno znova zagotavlja, da sem na pravem (delovnem) mestu.
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks