Nova izdaja študije o nacionalnih platformah za VŽU
Stalno predstavništvo Republike Slovenije pri EU (SPBR) je 20. februarja skupaj z Evropskim združenjem civilne družbe v izobraževanju – Platformo za vseživljenjsko učenje (Lifelong Learning Platform – European Civil Society in Education) gostilo zanimiv dogodek. Namenjen je bil uradni objavi tretje izdaje študije izvedljivosti o nacionalnih platformah vseživljenjskega učenja (Feasibility Study on National Lifelong Learning Platforms 2025).
Sodelavci Platforme za VŽU študijo pripravijo vsakih sedem let (predhodno v 2011 in 2018). Rezultatom ankete, ki jo izvedejo med predstavniki civilne družbe v izobraževanju, dodajo svoja spoznanja. Do njih se dokopljejo s preučitvijo pomembnih dokumentov in pobud tako na evropski kot državni ravni. Tezo o pomenu nacionalne platforme za VŽU namreč vsakič testirajo na primeru petih držav. Tokrat je bila poleg Finske, Madžarske, Poljske in Španije v študijo zajeta tudi Slovenija.
Platforma za VŽU je krovno združenje, ki predstavlja preko štirideset drugih evropskih mrež in združenj. Pokrivajo vse ravni učenja in izobraževanja (od predšolskega do tistega, namenjenega odraslim v poznih letih) ter vse oblike (formalno, neformalno in priložnostno). Njihov član je tudi Evropsko združenje za izobraževanje odraslih (EAEA), ki se predstavlja kot glas neformalnega učenja in izobraževanja v Evropi. Član EAEA je tudi ACS.
Nedavnega dogodka v Bruslju so se udeležili predstavniki devetih drugih Stalnih predstavništev, med njimi pa smo bili tudi drugi deležniki – na povabilo MVI tudi avtorica članka.
Kaj je oziroma bi lahko bila nacionalna platforma za VŽU?
Platforma za VŽU se s pripravo študije, ki je le delček njihove široko razvejane, zelo zagovorniško obarvane dejavnosti na evropski ravni, zavzema za vzpostavitev nacionalnih ali regionalnih platform za VŽU. Slednje opredeljuje kot eno od možnosti za promocijo in udejanjanje celostne vizije vseživljenjskega učenja. Takšna platforma, ki bi delovala (ali že deluje) kot ustanova ali združenje zainteresiranih deležnikov, bi spodbujala tudi medsektorsko povezovanje ter sodelovanje različnih deležnikov v izobraževanju in njegovem okolju. Med drugim bi zagotavljala tudi večji vpliv civilne družbe na odločevalske procese. Ne bi pa smela biti omejena zgolj na izobraževanje odraslih, kar je pogosto prevladujoča miselnost, ko gre za VŽU.
Izvajalci študije so anketirancem iz omenjenih držav, teh je bilo nad 150, postavili tudi vprašanja o njihovem poznavanju evropske politike. Večina jih je odgovorila, da poznajo program Erasmus+ in njegove nacionalne agencije (v primeru Slovenije CMEPIUS). Seznanjenost z drugimi pobudami (Evropski izobraževalni prostor, Znanje, spretnosti in kvalifikacije, tudi Evropski program za učenje odraslih in druge) pa je očitno dokaj šibka.
Študija prinaša številna spoznanja o razumevanju načela o vseživljenjskosti učenja, pomenu usklajene terminologije pa tudi ovirah pri vzpostavljanju predlaganih platform. Zanje so potrebni viri (denar, ljudje, čas) ter dobro premišljen in kasneje izvajan pristop k povezovanju in sodelovanju. Ta naj bi namreč prinesel dolgotrajne in blagodejne učinke – tudi na ravni politike.
Bralce vabim, da si študijo ter kasneje pripravljena ključna sporočila preberete. Z veseljem ugotavljam, da je bilo kar nekaj izraženih pripomb v drugem dokumentu upoštevanih.
Tri priložnosti za zastopanje naših pristopov in mnenj
Študijo in nekatere dokumente, ki zadevajo aktualno dogajanje na evropski ravni, sem dobro preučila in prispevala strokovne predloge o tem, kako jo izboljšati. Smiselna bi bila umestitev temeljnih pojmov v začetno poglavje, med drugim tudi definicijo platforme, ki jo najdemo šele proti koncu študije. Povečati bi bilo treba njeno kredibilnost in reprezentativnost, predvsem s sistematičnim pridobivanjem anketirancev. To bi lahko dosegli z vključitvijo nacionalnih deležnikov v izbrani državi, na primer ACS in/ali združenj izvajalcev IO. Analizirati bi bilo treba tudi respondente in rezultate vključiti v študijo. V primeru Slovenije je bilo anketirancev nekaj več kot 30, več kot tretjina jih je z UTŽO. To je pohvalno, vendar žal ni reprezentativno.
Sodelovala sem tudi v delovni skupini o razumevanju pojma VŽU in drugih evropskih pobud. Predstavila sem primer našega Nacionalnega programa za izobraževanje odraslih, ki je primer pristopa k uveljavljanju VŽU od zgoraj navzdol. Po drugi strani pa sem spregovorila o pristopu od spodaj navzgor na primeru 30-letnega organiziranja vseslovenske kampanje Tedni vseživljenjskega učenja (TVU). Prav s tem procesom vpeljujemo termin in vrednote VŽU v slovensko družbo že vse od leta 1996.
Najpomembnejši zame pa je bil prispevek v panelni razpravi, naslovljeni Unija spretnosti in VŽU. Poudarila sem pomen ustanov, kakršen je ACS. Po mojem mnenju namreč že deluje kot nacionalna platforma za VŽU pri nas. Med drugim sem omenila tudi izkušnje in dosežke z dvema platformama za VŽU, ki delujeta na evropski in državni ravni. To sta nacionalna koordinacija projekta EPUO 2012–2025 (Uresničevanje Evropskega programa za učenje odraslih v Sloveniji) in Evropskega leta spretnosti 2023/2024 (ELS). Opozorila sem na preozko pojmovanje in uporabo termina spretnosti/skills ter neustrezno osredotočenje na preozko opredeljeno ciljno skupino – workers, labour market population ipd.
Dolgo pričakovano Sporočilo Union for Skills (Unija spretnosti) je bilo medtem (5. marca) že objavljeno. Med drugim napoveduje: »Ta pobuda bo ljudi po vsej Evropi, od šoloobveznih otrok do upokojencev, opolnomočila s spretnostmi, potrebnimi za uspešno življenje.«
Novost je ta, da je predviden nov mehanizem upravljanja, ki se bo opiral na ugotovitve evropske opazovalne skupine za zbiranje podatkov o spretnostih. Prav tako bo ustanovljen nov evropski odbor na visoki ravni za spretnosti. Združeval bo izvajalce izobraževanja in usposabljanja, vodje podjetij in socialne partnerje, da bi oblikovalcem politik EU nudil celovit uvid v spretnosti.
Naša strokovna odgovornost torej je, da bdimo nad uresničevanjem lepo ubesedenega Sporočila in opozarjamo na morebitne prikrajšanosti, o katerih skorajda ni dvoma.
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS
