O družbenih trendih in učenju v naslednjem desetletju

Dogodek, ki je nekoliko spominjal na lanski Prvi evropski vrh o izobraževanju (glej o tem članek), je bil v Bruslju organiziran 24. januarja letos, na prvi Mednarodni dan izobraževanja. Slednjega je decembra lani razglasila Generalna skupščina Združenih narodov kot priznanje pomenu izobraževanja ter v podporo uresničevanju Ciljev trajnostnega razvoja (Agenda 2030). Četrti od 17 ciljev namreč zadeva kakovostno izobraževanje in vseživljenjsko učenje za vse.

Tokratni Forum o prihodnosti učenja (odslej Forum) pa je sestavni del posvetovalnega procesa EK v prelomnem času, ko se izteka program Izobraževanje in usposabljanje 2020. Komisija zdaj skupaj z državami članicami in izbranimi strokovnjaki skuša opredeliti:

• najpomembnejše družbene trende ter mogoče načine odzivanja nanje z evropskim sodelovanjem na področju izobraževanja ter
• strateške cilje tega evropskega sodelovanja do leta 2030 in prednostna področja.

Pomemben deležnik v tem procesu je tudi t. i. Panel. Ta 18-članska zasedba, v kateri je tudi Slovenka, dr. Eva Klemenčič s PI, je od oktobra 2018 do januarja 2019 razmišljala ter za Forum pripravila pisna gradiva o šestih temah: digitalizaciji družbe, demografskih spremembah, vključenosti in državljanstvu, okoljskih izzivih, tehnoloških spremembah in prihodnosti dela, vlaganjih, reformah in upravljanju.

O vsem tem je tekla beseda v plenarnem delu foruma in delovnih skupinah – vse z namenom, da stališča Panela podkrepimo oziroma osvetlimo iz dodatnih zornih kotov.

O digitalni preobrazbi družbe podrobneje pišem v spletnem dnevniku EPALE. Na tem mestu ponavljam le temeljno ugotovitev, da naj bo razvoj digitalnih spretnosti strateška prioriteta izobraževanja (tudi) v novem desetletju. VŽU in IO pa bosta ključni oprodi tem prizadevanjem. V nadaljevanju navajam kratke povzetke stališč o ostalih petih temah/trendih.

Demografske spremembe (starajoča se družba in migracije) so kompleksen pojav in prav takšen naj bo tudi pristop k oblikovanju ustreznih politik.  Vključenost odraslih v učenje ni dovolj raziskana, podatki so pogosto nezanesljivi. Večina statistik se konča pri starosti 65 let, prav ta ciljna skupina pa narašča. Medgeneracijsko učenje in vzpostavljanje učečih se skupnosti se kažeta kot dobra načina odpravljanja ovir, tudi ko gre za priseljence, vseživljenjsko učenje pa kot edina

prava pot za soočanje z demografskimi izzivi.

Za večjo socialno vključenost in dejavno državljanstvo v prihodnosti je pomemben enakopraven dostop do visokokakovostnega izobraževalnega sistema, ki spodbuja spoštovanje tako skupnih vrednot kot razlik. Izobraževalci lahko pri tem odigrajo vodilno vlogo, vendar v tesnem sodelovanju s starši, z udeleženci izobraževanja ter drugimi deležniki. Povezovanje, holističen in odprt pristop sta ključ do oblikovanja vključujočih skupnosti, šole (in druga učna središča) pa pri tem lahko odigrajo pomembno vlogo.

Okoljski izzivi temeljijo na treh stebrih (okoljskem, gospodarskem in družbenem) ter zadevajo posameznike ter njihove medsebojne odnose. Vloga izobraževalnega sistema je v ozaveščanju za trajnostni način življenja ter opolnomočenju za prevzem odgovornosti do okolja. Spet gre za vrednote in medsebojno spoštovanje, upoštevanje raznolikosti in tistega, kar je skupno sedanjim in novim generacijam … Tovrstne spretnosti moramo razvijati izobraževalci, da jih bodo znali posredovati, pa tudi vsi drugi posamezniki skozi celo življenje. Potrebne so drugačne učne metode, ki bodo spodbujale večje razumevanje učinkov našega (ne)odgovornega ravnanja z okoljem. Formalno, neformalno in priložnostno učenje – vse naj deluje v prid omenjenemu!

Na prihodnost dela poleg tehnoloških sprememb vplivajo tudi prej omenjeni demografski trendi. Potrebne so nove spretnosti, ključno je tudi njihovo stalno nadgrajevanje, slednje pa pomeni, da se učni proces odvija vse življenje in da je treba izobraževanje odraslih ustrezno podpreti. Napovedovanje novih spretnosti in znanj je odločilno, a razvijanje podjetniškega duha in večje ustvarjalnosti ostaja trajen izziv. Sodelovanje deležnikov – izobraževalcev, zaposlovalcev, socialnih partnerjev … – je zanesljiv ključ do uspeha. Vsi naj bodo del nekakšnega ekosistema, ki temelji na povezovanju in prožnosti. Otroke pa naj se že v najzgodnejšem obdobju vzgaja v duhu vseživljenjskosti učenja.

Vlaganja, reforme in upravljanje – vse za višjo kakovost in pravičnost izobraževalnega sistema! Kakovost temelji na učiteljih in drugih izobraževalcih, zato je treba vlagati v njihov stalni profesionalni razvoj. Ta jih bo namreč krepil za nove vloge v okoliščinah, omenjenih pri prejšnjih izzivih. Ti prinašajo novo strukturo udeležencev ter odpirajo priložnosti za drugačna partnerstva z okoljem. Modeli upravljanja naj podprejo potrebne spremembe. Prožnost naj bo vodilo pri oblikovanju reform, saj prihodnost vsebuje nemalo neznank, vezanih na razvoj tehnologije, inovativne pristope k financiranju, potrebe po prikrojevanju izobraževalnih modelov globalnim in lokalnim okoliščinam ter druge izzive.

Že v članku o doživljanju Evropskega tedna poklicnih spretnosti 2018 sem omenila občutek, da na evropski ravni očitno prihaja do paradigmatičnega premika v dojemanju vloge IO in VŽU. To po svoje nakazuje tudi raba besede ‘učenje’ v samem nazivu Foruma, kar doživljam kot dokaz novega, širšega pogleda (‘life-long’ in ‘life-wide’). Nekaj podobnega izhaja tako iz zgoraj zapisanega kot iz predstavitev in razprav na Forumu. Vse več nas je, ki verjamemo, da je učenje v obdobju po zaključenem formalnem izobraževanju imperativ in malodane panacea za resne izzive, ki jih pred nas postavlja prihodnost. A naj bo (vseživljenjsko učenje) porojeno iz vedoželjnosti, iskrene potrebe in spoštovanja do velikih modrosti in večnih vrednot!

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS