Letne konference EAEA so vsakič odlične priložnosti za strokovno zanimiva in prijetna druženja ključnih predstavnikov IO v evropskem, do neke mere tudi svetovnem merilu. Združenje ima 120 članov – ustanov iz 43 evropskih držav. Bogata bera 150 udeležencev letošnje konference nas zato pripelje do sklepa, da smo junija v Helsinke prišli prav vsi. Z zanimanjem smo se pridružile tudi tri predstavnice ACS.
Pomembno vlogo sta prevzela vodilna člana Mednarodnega sveta za IO (ICAE), predsednik Robbie Guevara v vlogi sogostitelja in somoderatorja ter sekretarka dr. Katarina Popović kot nastopajoča v zaključnem panelu. S svojim zavzetim nagovorom o vlogi IO pri krepitvi spretnosti učinkovitega odzivanja na globalne spremembe je navdušila nova direktorica UIL, Isabell Kempf. Žal nisem zasledila predstavnikov EK, ki je dogodek sicer sofinancirala.
Nova direktorica UIL, Isabell Kempf, je v svojem govoru med drugim izpostavila pomen ozaveščanja (Kako narediti IO čim bolj vidno). Rdeča nit dneva pa je bila skupnost: pomen skupnosti, skupnostnega učenja za vse mogoče transformacije, prehode in najboljše izhodišče za poznavanje potreb ljudi in družbe. Kar srkale smo primere dobrih praks s tega področja in si izmenjevale izkušnje in kontaktne podatke za bodoče sodelovanje v dragocenih odmorih za kavo. Obenem smo doživljale potrditev naših dosežkov in prizadevanj.
Vse, o čemer smo govorili, pa se je vsakokrat steklo v enotno spoznanje, da je za vse to nujno potrebno stalno izobraževati in spopolnjevati izobraževalce.
Pridobile smo kar nekaj smernic, o katerih velja razmišljati pri načrtovanju novega razvojnega načrta oz. nadgrajevanju naših unikatnih rešitev in oblik dela.
Sivistys – 150-letno, večno aktualno načelo
Finski gostitelji so nas zbrali v Helsinškem glasbenem konservatoriju in dogodek namenili tudi praznovanju 150-letnice delovanja Finske fundacije za vseživljenjsko učenje (KVS). Njihov vodja Lauri Tuomi je poudaril, da se zavzemajo za učenje, ki skozi vse življenje ljudi združuje in omogoča razvoj posameznika ter hkratno skrb za drug drugega in okolje. V letu 2024 so s podporo svojega Ministrstva za izobraževanje in kulturo še bolj postavili v ospredje pojem Sivistys, ki ga sicer neustrašno zagovarjajo vse od leta 1874. Tega finskega koncepta ni mogoče neposredno prevesti – še najbližji mu je nemški pojem Bildung, v slovenščini pa bi lahko govorili o vzgoji v najširšem pomenu besede ali procesu samouresničevanja.
Delovno skupino o vlogi skupnosti pri preoblikovanju družbe in zelenem prehodu je vodila Laura Kaestele iz ECOLISE (European Network of Community-Led Initiatives). Seznanila nas je z načeli Petra Blocka, prepoznanega pisca in strokovnjaka za dejavno državljanstvo. V svojih delih o pomenu skupnosti v ospredje postavlja občutek pripadnosti in hrepenenje po nečem novem, globoko osmišljenem.
Laura nam je predstavila primere projektov in skupnosti, ki delujejo po teh načelih, večina jih nagovarja zelene teme. A kaj kmalu udeleženci nismo bili več le poslušalci, temveč smo postali akterji. Sprva smo se spoznavali v dvoje, potem pa tvorili skupnosti. Naša naloga je bila odigrati to, kar nas povezuje in v kar verjamemo. Medtem ko so druge skupine spretno zasnovale svoje scenarije in jih udejanjile, je naša skupina ostala celo brez enotne vsebine. Kaj šele, da bi si razdelili vloge in se dogovorili o njihovi izvedbi! Skupnost brez identitete?! Ko je nastopil naš trenutek in so se drugi zazrli v nas, smo iz zadrege za hip onemeli. Potem pa je ena članica, prej niti ne najbolj glasna in dejavna, začela govoriti/igrati. Takoj smo se odzvali in jo dopolnjevali. Tedaj se mi je posvetilo: za skupnost sta pomembna tudi prodornost in pogum tistega nekoga, ki prevzame vodstvo.
Finci Sivistys najraje predstavljajo z dvema med seboj prepletenima po/namenoma:
- gre za splošni, družbeni cilj in vrednoto – pot v razsvetljenje oziroma razsvetljenstvo,
- gre za posameznika, ki je izobražen in lepo vzgojen, živi v harmoniji z drugimi, širšo družbo ter naravo in ki zna prispevati k ohranitvi in razvoju skupnosti, okolja in človeštva.
In prav tem vidikom, zvesto naslovu Preoblikovanje življenj, skupnosti in družbe, je bilo namenjeno celodnevno dogajanje 12. junija, ki je odlično povzeto v članku EAEA.
Ob izzivih pripravljanja in vodenja projekta Ozaveščanje za vseživljenjsko učenje je bil obisk Letne konference EAEA pravi balzam za dušo.
Pri projektih, kjer velikokrat slišimo besedo prvič (prvič nacionalna medijska kampanja na področju VŽU, prvič javna naročila zakupa medijskega prostora, prvič regijski koordinatorji za ozaveščanje za VŽU …), je dobro pogledati čez planke in odkriti, kako razmišljajo in delajo drugje. In mogoče tudi kakšno zrno modrosti (skrbno prebrano in prilagojeno) posaditi doma.
Obisk konference je prinesel potrditev osnovnega koncepta našega dela na projektu – tudi evropske oči so uprte v povezovanje in opolnomočenje strokovnjakov v IO.
Sodelovanje na delavnici Learners voice in action je okrepilo zavedanje, kako pomembno je prisluhniti neposredno učečim se in njihovim potrebam. Neposredna posledica je bila, da smo na projektu izvedli raziskavo, ki je neposredno povprašala ciljno skupino o njihovih navadah in potrebah.
Kot običajno pa je bilo najpomembnejše spoznavanje novih ljudi, načinov dela in tkanje povezav – Estonija ima za sabo podoben projekt in z veseljem so z nami delili svoje znanje. Saj veste – priložnosti za učenje ne manjka, samo izkoristi jih je treba. 😊
Z učenjem v prihodnost – kot posamezniki in dejavni člani skupnosti/družbe
Govorci in udeleženci smo potrdili pomen IO za vključujočo in trajnostno naravnano prihodnost – ne le kot odziv na spremembe, temveč tudi kot njihov katalizator. V luči sodobnih dogajanj po svetu je bilo poudarjeno tudi stremljenje k miru in sožitju. Prav ta prizadevanja lahko vzniknejo v majhnih, lokalnih skupnostih ter z drobnimi koraki privedejo do pomembnih preobratov. Dejavno, demokratično državljanstvo je njihovo temeljno gibalo. A to naj ne bo zgolj politično obarvan, odtujen pojem, pač pa naj pomeni, kot je omenila Isabell Kempf: »… ustvarjanje dejavnih prostorov, kjer se ljudje lahko srečujejo, družijo in skupaj učijo.«
V zaključnem panelu so govorci odprli zahtevno vprašanje, kako meriti in na holistični način dokazovati učinke učenja in izobraževanja odraslih. Količinski in kakovostni kazalniki opolnomočenja, ki ga prinaša IO, so enakovredni, a tehtnica se nagiba v prid slednjim. »Imamo zgodbe, znamo uporabljati prepričljive besede, manjkajo pa nam načini za eksaktno merjenje in prikazovanje učinkov; to je pomembno – pa ne zgolj zato, ker to od nas pričakujejo financerji,« je poudaril Alex Stevenson iz britanskega inštituta Learning and Work.
Konferenco je zaokrožila Gina Ebner, generalna sekretarka EAEA: »Oblikovati moramo napredno, v prihodnost usmerjeno vizijo, ki pa korenini v vsakdanjem življenju udeležencev in izobraževalcev. V ta namen moramo sodelovati na vseh ravneh … in sprožati majhne snežne kepe, ki z gibanjem pridobivajo na velikosti.«
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS
