Na okrogli mizi o medgeneracijskem sodelovanju v kulturi na letošnjem Kulturnem bazarju so se medgeneracijske vezi prepletle na vseh ravneh, tudi na organizacijski. Dogajanje so namreč s svojim nastopom obogatili mladi improligaši Jošt, Mistral in Olivia, ki so prisotne najprej ogreli, v nadaljevanju pa nasmejali z improvizacijo Pričakovanja jabolk. Temo smo izbrali prisotni, vsebina nastopa pa je bila pozorno vtkana v temo razprave za okroglo mizo.
»Učenje in kultura potekata z roko v roki,« je Zvonka Pangerc Pahernik z ACS na kratko predstavila sodelovanje osrednje ustanove za vseživljenjsko učenje in IO z JSKD. Osredotočila se je na TVU kot ključni projekt, s katerim Slovenija uresničuje Strategijo vseživljenjskega učenja. Napovedala je letošnji festival učenja, predvsem podelitev priznanj učečim se, ki so najboljši ambasadorji učenja. Hkrati so heroji tudi vsi tisti, ki jim pri tem pomagajo, to so predvsem LU. TVU teče s finančno podporo MIZŠ in MDDSZ in je del mednarodnega gibanja vseživljenjskega učenja.
Gromek aplavz je požel odlomek iz filma Ples limon, ki so ga študenti Univerze za tretje življenjsko obdobje pripravili v sodelovanju s študenti AGRFT. To je le eden od številnih projektov, ki tečejo v društvu. Zanimiva je ugotovitev dr. Dušane Findeisen, da so za medgeneracijsko sodelovanje primerne vse teme, ki nas obdajajo. Zanjo generacija ni časovni koncept, ampak gre za ljudi, ki živijo način življenja v skupnosti v podobnih okoliščinah. Kadar različne generacije skupaj delamo ali se učimo, so starostne razlike med nami presežene.
Tudi LU neprestano in s številnimi projekti poudarjajo pomen sodelovanja med generacijami. Predsednica ZiSSS mag. Maja Radinovič Hajdič je kot primer dobre prakse predstavila projekt Kako so na Jesenicah včasih živeli. Gre za sodelovanje Občinske knjižnice Jesenice, Zgornjesavskega muzeja in LU Jesenice, ki ga zaključijo z etnološkim dogodkom. Knjižica, ki ob tem izide, je našla pot v mnoge domove ne samo v Sloveniji, ampak tudi med izseljenci po vsem svetu.
Osebno me je najbolj nagovoril projekt Zgodbe staranja, ki ga je predstavila dr. Tina Bilban. Strinjam se s trditvijo, da je treba mlade pripraviti na dejstvo, da se starajo. Če to razumejo, bodo sprejeli medgeneracijsko sodelovanje kot pomemben del svojega odraščanja. Kakovostne zgodbe so dober vhod v pogovor o medsebojnem sožitju. V projektu so knjige, povezane s staranjem, prebrali učenci 3. in 6. razreda OŠ, potem pa so pripravili srečanje z babicami in dedki, ki jim je sledil kviz z razlagami. Zanimivo je, da so se mlajši otroci pri odgovorih bolje odrezali. Razlog je na dlani – so (še) manj obremenjeni z mnenjem drugih. Na drugi strani so zgodbe staranja našle pot tudi v domove za starejše, kjer tečejo bralni krožki. Projekt sega tudi vmes – k (bodočim) učiteljicam in učiteljem, vzgojiteljicam in vzgojiteljem Pedagoške fakultete v Mariboru, saj bodo prav oni vzgajali prihodnje generacije. Projekt Zgodbe staranja bomo spremljali tudi v e-Novičkah in ga v eni od prihodnjih številk podrobneje predstavili. Veselimo se konference, ki bo septembra v Ljubljani.
Ob zaključku je Ivana Bauman iz Društva Anbot iz Pirana pokazala slikovito fotogalerijo dogodkov in izdelkov, ki so rezultat medgeneracijskega sodelovanja. Društvo je preraslo okvire študijskega krožka, sestavljeno je iz navdušenih posameznikov, ki vse svoje delo opravijo prostovoljno, vodi ga Natalija Planinc, zgled učenja, dobitnica priznanja ACS za prispevek k vseživljenjskemu učenju.
»Zanimivi projekti so skriti očem javnosti,« je povedala ena od govornic. Zato osveščajmo, govorimo o sodelovanju, življenju vseh generacij v sožitju – ne nazadnje smo vsi del tega. In učenje je del nas.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
