Ali je primerno, da znanje odraslega preverjamo in ocenjujemo na način, kot to delamo v formalnem izobraževanju? Ali je prav, da ‘domačo nalogo’, ki jo je udeleženec IO napisal, ocenimo z ocenami, kot so dobro, prav dobro, odlično? Ali je na mestu, da na tečajih ustno ocenjujemo znanje?
Zavedam se, da so mnenja o tem deljena in s tem ni nič narobe. Sama se sicer z zgoraj zapisanim nisem veliko ukvarjala, dokler sem delala z mladimi, šoloobveznimi otroki. Potem pa sem pred leti vstopila v svet IO, kjer v predavalnici sedijo tudi osebe, ki so po starosti bližje mojim staršem kot meni. Nekoč mi je gospa, sicer nekaj let mlajša od mene, rekla: ‘Veste, z vami pa smo bolj zadovoljni kot s prejšnjo predavateljico, saj nas bolj spoštujete.’ Ob izjavi sem nekoliko šokirana kolegici takoj stopila v bran, saj jo poznam in vem, da je zelo korektna mlada profesorica. Zato sem takoj vprašala, kaj so razlogi za take občutke. Odgovor je bil zelo jasen: ‘Vi nas obravnavate kot odrasle, kar tudi smo, in ne kot otroke v osnovni šoli.’ Ta poved me spremlja vsak dan. Ko pripravljam gradivo za svoje udeležence, pomislim, kakšen način dela in obravnave bi si želela sama, če bi sedela na njihovem mestu, da bi se počutila prijetno, vključeno in neobremenjeno s starostjo.
Velikokrat predavatelji v IO učijo tudi na osnovnih in srednjih šolah. To je v današnjem času popolnoma razumljivo. Težava nastane, ko udeležencev ne razlikujejo po programih. Zavedajmo se, da ima oseba, ki se udeležuje IO, status udeleženca in ne učenca ali dijaka. Pri izbiri gradiv, načinu komunikacije in preverjanja razumevanja obravnavane tematike se temu prilagodimo. Neprimerno ravnanje je namreč lahko ponižujoče, česar pa si zagotovo nihče od nas ne želi.
Jana Lovrec Srša (jana.lovrec-srsa@azm-lu.si), Andragoški zavod Maribor – Ljudska univerza
