Slavnostni dogodek v počastitev življenjskega jubileja prof. dr. Ane Krajnc, ki ga je gostila FF Univerze v Ljubljani, soorganizirala pa SUTŽO, je združila mlajše in malo manj mlade, akademike in praktike, predstavnike različnih ustanov in prodorne posameznike, andragoge in izobraževalce odraslih, profesorje in diplomante, domače in tuje udeležence. Eno redkih srečanj na našem področju, kjer smo z izdajo dveh zajetnih zbornikov, okroglo mizo in pogovorom sodelujočih slavili delovanje zaslužne profesorice dr. Ane Krajnc, »ambasadorke jugoslovanske in slovenske andragogike«[1].
V uvodnih nagovorih so prof. dr. Roman Kuhar, dekan FF, mag. Andrej Sotošek, direktor ACS, in Alijana Šantej, predsednica UTŽO v Ljubljani, vsak s svojega zornega kota osvetlili delovanje slavljenke. Podrobneje so posamezna pomembna področja njene profesionalne poti poudarili udeleženci okrogle mize. Dr. Petra Javrh (ACS) in prof. dr. Sonja Kump (FF) sta spregovorili o raziskovanju – prva o pomenu raziskovanja funkcionalne pismenosti, druga pa je osvetlila pomembnost delovanja Centra za razvoj Univerze, ki ga je dr. Krajnčeva vodila v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, in so ga neslavno ukinili leta 1994 kot »suho vejo, ki jo je treba odrezati«. V mednarodni prostor sta s svojima prispevkoma zarezala dr. Zoran Jelenc (ADS) in Jasna Čurin Pučko (otvoreno učilište Zagreb) ter pokazala široka obzorja prof. Krajnčeve zunaj naših meja ob hkratni skrbi za naš prostor. Inovativne ideje so pritegnile številne posnemovalce iz bližnje in daljne soseske, kar so nekateri na prireditvi hvaležno izrazili. Dr. Dušana Findeisen je spregovorila o razvoju UTŽO, v kateri si še danes, po petintridesetih letih, prizadevajo preseči stereotipe o starosti, prisluhniti ljudem in dogajanjem v družbi ter se nanje odzivati.
S številnimi somišljeniki in sodelavci je prof. dr. Ana Krajnc s svojim delovanjem utrla pot v mnoge pore ožjega in širšega družbenega prostora. Ni naključje, da so urednice zbornika Človek mora biti dovolj drzen, da zagovarja svoje vrednote: Liber amicorum za naslovnico izbrale ilustracijo lista z drobnimi žilicami, po katerih se pretakajo sokovi, ki prispevajo k njegovi živosti.
Tudi polna dvorana je pokazala, da so takšna srečanja nujna. Dragocena so predvsem zato, ker se prenaša zgodovinski spomin na mlajše rodove. Tem se pripravljenost učiti se danes zdi logična in samoumevna izbira za odrasle, kar pred nekaj desetletji ni bilo tako (samoumevno). In v tistem času je prav prof. dr. Ana Krajnc prepričevala ljudi, da se odrasli lahko učijo in da naj v to vendarle verjamejo. Dandanes v to več kot verjamemo. Verjamemo (eni bolj, drugi manj) tudi v to, da izobraževanje odraslih ni le izobraževanje za poklic in pridobivanje znanja za delo, ampak ta okvir močno presega.
Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS
[1] Tako je napisano v zajetni publikaciji z naslovom Sodobne paradigme raziskovanja izobraževanja in učenja odraslih. Izdajo monografije je podprl tudi ACS, med avtorji besedil je več naših sodelavcev.
O jubilantki sta svoje misli zapisala tudi dr. Zoran Jelenc v glasilu ADEES in dr. Maja Mezgec v Andragoških spoznanjih.
Trackbacks/Pingbacks