Pri založbi UMco je leta 2017 izšla knjiga madžarsko-kanadskega akademika, zaslužnega profesorja na Univerzi v Kentu. Kot sociolog se ukvarja z vprašanji učenja, znanja in strahu. Zanima ga, kot temu pravi sam, paranoično starševstvo.
V Knjigi moč branja s podnaslovom Od Sokrata do Twitterja raziskuje branje in pismenost skozi zgodovinska obdobja. Ustavi se v sedanjosti. Tu, kot pravi, velja v nekaterih krogih celo strah pred branjem oziroma bojazen, da nam bo branje škodovalo.
Nevroznanost, psihologija in druge discipline so prignale medikalizacijo branja do take stopnje, da zdaj učenje branja velja za naporno in kompleksno početje.
V poseben zaplet po avtorjevem mnenju vodi dejstvo, da obstajajo bralni seznami in da se po nasvete, kaj brati, pogosto obračamo na strokovnjake. Kdor bere po navodilih, popači svojo identiteto bralca. Kaj in kako posameznik bere, namreč veliko pove o njegovem značaju. V tem duhu kritizira pedagoške in psihološke pristope, učne načrte in druge dejavnosti, zaradi katerih nekateri ljudje niso primerni za bralce.
Knjiga je odkritosrčna, mestoma kaže zaskrbljujoče stanje, ki je posledica preteklih prizadevanj. Ni vse, kar je bilo mišljeno kot koristno, imelo dobrih rezultatov, to je (žalostna) resnica. V resnici danes branje v marsikaterem krogu velja za zahtevno dejavnost. Je res ali se moramo zgolj prepustiti zgodbam?
O navedenih poudarkih in mnogočem drugem lahko razmišljate ob knjigi Moč branja. Izposodite si jo v Knjižnici ACS.
Priredila: Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
