Kdaj se začne tretje življenjsko obdobje? Kakor za koga. Posamezniki, skupine, organizacije in ustanove, ki smo nastopili, se udeležili ali predstavljali svoje dejavnosti na 19. Festivalu za tretje življenjsko obdobje, se strinjamo, da je človek mlad, dokler se uči.
Med 1. in 3. oktobrom je Cankarjev dom dihal v skupnem optimizmu. Pelo se je, plesalo, igralo in razpravljalo … Prirejenih je bilo veliko izobraževalnih prireditev. Vsem je bilo skupno medgeneracijsko povezovanje in skrb za kakovostno življenje v vseh obdobjih. Že osmo leto zapored se je na stojnici predstavil tudi ACS s partnerji.
Kot skupnost se moramo naučiti in odločiti, da naredimo prostor za vse generacije, sicer sveta ne more biti.
Na odprtju so vsi, govorci, nastopajoči in gostje začutili pozitivno energijo, ki jo ta festival prinaša v starajočo se slovensko družbo. Bolj stari bolj nori Zoran Predin, promotorka kampanje Bodi odličnjak Sara Isakovič in častna ambasadorka Festivala Gabi Čačinovič Vogrinčič so poleg plesalcev, Godbe ljubljanskih veteranov in drugih na marsikatero oko priklicali solzo … melanholije, čustvenosti, sreče, da so lahko tam in spremljajo lepo prireditev.
Svetli zgledi pritegnejo pozornost.
Ob stojnici Andragoškega centra Slovenije se je ustavilo veliko ljudi. K temu so pripomogli naši partnerji – svetovalna središča za izobraževanje odraslih iz vse Slovenije in druge ustanove, ki so ozaveščale o pomenu učenja v vseh življenjskih obdobjih. Izkušeni svetovalci so zavzeto delili informacije o različnih krajih po Sloveniji, kjer lahko vsem generacijam pomagajo pri:
- pregledu znanj in spretnosti, ki jih že imajo (vsak že nekaj ve),
- načrtovanju osebne in karierne poti (vsak lahko napreduje) ter
- načrtovanju naslednjih korakov (vsak lahko najde pot).
Pogovori z ljudmi, ki se ustavijo ob stojnici ACS, me vedno bolj navdušujejo, saj spoznavam, da je vse več ljudi v tretjem življenjskem obdobju še vedno željnih učenja, druženja, odkrivanja nečesa novega tudi v starosti. Vedno več se jih zaveda pomembnosti vseživljenjskega učenja, vedno več je prepričanih, da učenje in druženje z ljudmi lahko spremeni njihovo življenje na bolje.
Naši obiskovalci so bili veseli, radovedni in – zadovoljni tako z odgovori na svoja vprašanja kot darilci, ki so jih dobili za nagrado. Prepričana sem, da se bo marsikdo, ki je odšel od nas z letaki in nasmehom na obrazu, že v tem tednu vključil v formalno ali neformalno obliko učenja. Koliko jih je! Za vsakogar kaj.
Posebno svetlobo so na naši stojnici ustvarili naši učeči se – zgledi učenja, dobitniki priznanj ACS: Marija Metlika, Jurček Nowakk, Delovna skupina Za invalide/OPP pri PZS, Ljubica Fišer, Mirjana Debelak, Jasmina Levičar in študijski krožek Zveneče Jelše, Darja Smrkolj, Študijski krožek Lipovci in Slavica Borka Kucler s svojim študijskim krožkom Narod naš dokaze hrani – Razvojno društvo Vrhe.
Skupnost gradi jezik in jezik gradi skupnost.
Razveselila sem se naslova torkove okrogle mize Iskanje meja v jeziku o starosti in staranju – dialog s skupnostjo, ki jo je moderiral dr. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka. Izrazje je najverodostojnejši dokaz našega odnosa do stvarnosti. Moderator je v uvodnem nagovoru poudaril, da izrazi za staranje pogosto vzbujajo nelagodje, celo odpor. So torej ljudje, ki presežejo 65. leto, starostniki, starci ali »le« stari? Prava bitka ni v besedah, ampak v vprašanju, ali je tretje življenjsko obdobje enako smiselno kot prvi dve. Je starejša generacija v družbi enako pomembna kot mlada in srednja?
Jezikoslovec dr. Marko Snoj z Inštituta za slovenski jezik je strokovnjak za etimologijo – izvor besed. Poudaril je, da se izrazje spreminja skladno z vlogo posameznih dejstev v družbi. Zgovoren primer je poimenovanje domov za starejše. Najprej so bile hiralnice, potem domovi za onemogle, ostarele. Danes govorimo o domovih za starejše, v katerih stanujejo posamezniki, ker so se tako odločili. To je strpno in primerno. Dr. Snoj je nanizal celo vrsto primerov, anekdot in zgodb, pri tem pa ves čas povezoval izrazje s predmetnostjo, kot je (bilo) v določenem obdobju zanimivo. Nada Verbič, dolgoletna ravnateljica vrtca Jelka, je v svojem prispevku nagovorila Milana Pavliho, člana Programskega sveta F3ŽO. Kot glasbenika ga namreč otroci v njenem vrtcu poznajo kot dedija Milana, ki jim pokaže svoj klarinet in jim celo dovoli pihati vanj. Izpostavila je pomen medgeneracijskega sodelovanja – otrokom je treba približati znanje in izkušnje starejših, da bodo znali ceniti tretjo generacijo. Pomembno se ji zdi, da gojimo medsebojno spoštljivost. Da bi to v čim večji meri dosegla, je za »svoje« predšolske otroke pogosto organizirala medgeneracijska druženja s starši, starimi starši, študenti, različnimi poklicnimi skupinami. Sonja Bercko Eiseinreich pa je socialna delavka, ki dela z ranljivimi skupinami ljudi. V svojem nagovoru je poudarila, da je jezik osnovno sredstvo za krepitev moči ljudi in da je izbira besed izjemno pomembna. Tako si prizadeva, da bi iz jezika odpravili besedo invalid (dobesedni prevod – neveljaven!). Po njenih besedah je človeka treba ceniti po njegovih dejanjih, ne po starosti.
Milan Pavliha je kot edino sprejemljivo besedo za pripadnike tretje generacije predlagal nevtralni pojem starejši, ki jo je uporabljal (tudi) Vid Pečjak. Ob tem je bil nekoliko kritičen do F3ŽO, saj se kljub številnim strokovnim dogodkom dolgoročno v družbi običajno nič ne spremeni. Predlagal je, da se izraz starejši posreduje strokovnjakom, ti pa naj se uskladijo, da bo kot termin uvrščen v terminološki slovar. Jezikoslovec Marko Snoj sicer ni terminolog, vendar je poudaril, da se terminologija usklajuje v stroki, ne v jezikoslovju. Gerontologija je multidisciplinarna veda, zato je postopek lahko dolgotrajen. Osebna odgovornost vsakega posameznika je, da uporablja izrazje, ki odraža strpnost, spoštovanje in sodelovanje. Do vseh in z vsemi.
Prispevki sodelujočih v razpravi, tudi tisti iz publike, so dokaz, da je tretja generacija enako pomembna kot prvi dve. Mladost je treba občasno spomniti, da jo čaka tudi starost, zato je medgeneracijsko sodelovanje od najnežnejših do najpoznejših let neprecenljivo.
Festival prebuja zamisli in krepi samozavest.
Festival se je nadaljeval še v sredo in četrtek. Obiskovalci so zadovoljni prisluhnili številnim pevskim in plesnim nastopom, intervjujem in predstavam. Dobili so informacije, lahko so se udeležili strokovnih in izobraževalnih dogodkov. Morda je videti, da se po takih dogodkih res nič ne spremeni. Vendar ne smemo pozabiti drobnih, optimistično naravnanih življenjskih sprememb, za katere se na takem festivalu odločijo številni posamezniki in tako krepijo svojo samozavest. Dolgoročno tako ustvarjajo zadovoljno družbo.
Oglejte si fotogalerijo in začutite utrip F3ŽO na stojnici ACS s partnerji.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
