»Jaz sem vozila, on pa je snemal,« pravi gospa Mitić, ko se spominja potovanj s svojim možem v letih od 1960 do 1980. Gospod Mitić je bil direktor oddelka v znamenitem jugoslovanskem podjetju za trgovanje z električno opremo, zato je bil nenehno na službeni poti. Gospa je tako ob zaključku soprogovih delovnih obveznosti vsakokrat sedla v avto in se podala na pot – v Istanbul, Pariz, Varšavo. Na cilju sta se srečala in se odpravila nazaj v Beograd. Na večdnevnih potovanjih sta se ustavljala, obiskovala muzeje in raziskovala mesta, poleg psa Pippe pa ju je na poti vedno spremljala tudi kamera za 8-mm filmski trak. Gospod Mitić ni imel vozniškega dovoljenja, zato je za volanom sedela gospa, on pa je upravljal s kamero.
Celotno zbirko filmskih kolutov oz. t. i. osmičk je gospa Mitić hranila tudi po soprogovi smrti, čeprav ni več imela priložnosti, da bi si jih ogledala. Ta primer nikakor ni redkost – oprema za snemanje filmov na 8- in S8-mm je bila cenovno dostopna marsikomu in filmski trak je bil poleg fotografije priljubljen medij za dokumentiranje vsakodnevnega življenja. Najpogostejši motivi na domačih filmih so potovanja, družinska praznovanja, poroke in prazniki, včasih pa je mogoče zaslediti tudi poskuse amaterskih igranih filmov.
Velika večina osmičke pozna, le redki pa vedo, kako z njimi ravnati. Projektorji za prikazovanje filmov na 8- ali Super8-mm traku sodijo namreč med zastarelo filmsko opremo, ki je ne zmore več popraviti in uporabljati vsakdo. Zastarelost tehnologije, nedostopnost opreme, prevlada in enostavna raba digitalnih medijev so zadostni razlogi, da mnogi lastniki domačih filmov ne vlagajo več truda v iskanje možnosti, da bi si podobe na filmskem traku ogledali. Majhni koluti so prepuščeni nemilosti časa in v velikem številu primerov ravnodušno zavrženi.
Z namenom, da bi osvetlili zgodovino domačega filma na Slovenskem, želijo v Slovenski kinoteki javnost s svojim novim projektom Zgodbe iz omare spodbuditi k hranjenju in zavedanju o domačem filmu. Lastnike filmov na 8-, Super8-, 9.5- in 16-mm nagovarjajo, naj jih nikar ne zavržejo, četudi nimajo opreme za njihovo prikazovanje. Vse, ki doma hranijo družinske posnetke na filmskem traku, vabijo, naj filme predajo v hranjenje in dostop do njih zagotovijo prihodnjim generacijam. Če tudi vi doma hranite osebne filmske zbirke, zbirke svojih prednikov ali pa zgodbe o ustvarjanju domačih filmov, jih o tem obvestite in jim jih zaupajte. Stik lahko vzpostavite po telefonu (01 43 42 535) ali e-pošti.
Nadja Šičarov (nadja.sicarov@kinoteka.si), Kinoteka
