Starajoče se prebivalstvo in dolgoživa družba prinašata številne izzive, med katere poleg vseživljenjskega učenja spadajo kakovost življenja starejših odraslih, njihova finančna varnost, socialna vključenost, obstoj in dostopnost socialne oskrbe ter zdravstvenih storitev. Prav tako se zastavljajo vprašanja o možnostih vključenosti starejših odraslih v družbo kot aktivnih in enakopravnih članov, ki lahko pripomorejo k razvoju ter krepijo družbeno in kulturno bogastvo skupnosti. Statistični podatki za Slovenijo in tudi številne evropske države dokazujejo, da je participacija moških v tretjem in četrtem življenjskem obdobju v učnih in skupnostnih praksah izrazito manjša kot pri ženskah ter da so posledice (samo)marginalizacije in izolacije starejših moških odražajo tako v njihovem zdravju kot tudi v kakovosti življenja.

S projektom Old Guys Say Yes to Community (Erasmus +, KA2, ), ki smo ga na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani razvili s partnerji s Poljske, iz Estonije in s Portugalske, razkrivamo napake in izgubljene priložnosti nevključevanja starejših odraslih v skupnost v svojih državah, hkrati pa ponujamo tudi možnosti, predloge in dobre prakse za spodbujanje participacije starejših odraslih (zlasti moški 60+) v naših družbah z namenom, da bi se povečala njihova in naša blaginja ter izboljšali kakovost življenja, sreča in zdravje. S tem namenom smo za starejše odrasle, zlasti pa za moške (60+): ocenili njihovo blaginjo in vključenost v izobraževanje ter učenje v njihovih lokalnih okoljih; opredelili ovire in priložnosti za njihovo večjo vključenost v skupnostne dejavnosti in v skupnosti prakse; pripravili konkretna priporočila za krepitev moških (60+) v njihovih skupnostih za nacionalne in lokalne organe, javne institucije in nevladne organizacije.

V Priporočilih za državne in lokalne organe v Sloveniji tako strnjujemo glavne ugotovitve projekta, s katerimi želimo spodbujati implementacijo strategij in politik, nanašajočih se na vseživljenjsko učenje, dolgoživo družbo in starajoče se prebivalstvo v lokalnih okoljih (s poudarkom na kakovosti življenja starejših moških). Priporočila temeljijo na obsežni kvalitativni raziskavi, ki je bila v Sloveniji izvedena spomladi 2017 v Četrtni skupnosti Bežigrad v Ljubljani in v občini Ajdovščina, v manjšem obsegu pa tudi po različnih krajih po Sloveniji. Raziskava zaobsega tri fokusne skupine s predstavniki lokalnih/občinskih organov ter nevladnega sektorja, 98 poglobljenih polstrukturiranih intervjujev s starejšimi moškimi, 10 študij primerov dobrih praks ter pregled obstoječe znanstvene literature, slovenske in evropske politike o izobraževanju in vključevanju starejših odraslih v lokalne skupnosti za boljšo kakovost življenja.

Obsežen dokument priporočil za državne in lokalne organe v Sloveniji je dostopen na spletni strani projekta. Do konca leta 2018 je na voljo v širšo javno razpravo. Glavne ugotovitve pa predstavljamo v devetih točkah.

Več ...

1. V okviru nacionalnih strategij in akcijskih načrtov, ki jih pripravljajo posamezna ministrstva, bi morali lokalni organi podpirati implementacijo predpisov, ki odgovarjajo na:

a) finančno in materialno ranljivost/prikrajšanost starejših odraslih,

b) visoko tveganje revščine,

c) prostorsko izključevanje,

d) delovno, socialno in politično participacijo starejših odraslih,

e) več medgeneracijskega sodelovanja in

f) ustrezna podporna okolja za druženje in učenje starejših (zlasti moški 60+).

2. Ker je upokojitev »točka preloma«, na katero starejši (še zlasti pa moški) niso pripravljeni, in ker so bili v Sloveniji opuščeni formalni predupokojitveni programi, bi bilo treba v okviru javnih zavodov in prek NVO spodbujati »programe priprave na starost« ter »programe osmišljanja tretjega življenjskega obdobja« za tiste v drugem življenjskem obdobju (ne tik pred upokojitvijo, temveč občutno prej). O procesu staranja ter o starosti bi bilo treba informirati in ozaveščati tudi mlade, saj je raziskava pokazala, da aktivnosti v prvih dveh življenjskih obdobjih odločilno determinirajo tudi kognitivni, socialni in kulturni kapital v tretjem in četrtem življenjskem obdobju, hkrati pa bi se s tem v širši družbi (ne le med starejšimi odraslimi) začel spreminjati tradicionalni in stereotipni pogled na starost in staranje.

3. Razvijati prakse »postopnega prehoda v upokojitev« (delna upokojitev; upokojitev z možnostjo priložnostnega, občasnega, (ne)formalnega sodelovanja itn.) namesto režimov »prisilne« in »predčasne upokojitve« (ZUJF ipd.), in sicer za vse, ki kažejo motivacijo in zanimanje za (nadaljnjo) delovno aktivnost: za pozitivno dojemanje storilnosti (izrazito pomembna za moške) in ustvarjalnosti (izrazito pomembna za ženske) v starosti. Razvijati prakse inkluzivne in dolgožive družbe: praksa stare-nove kariere; vključevanje v mentorske, učne, mediacijske, razvojniške, strateške, motivacijske idr. vloge/delovne skupine/programe v institucijah in podjetjih; postopno nadomeščanje »kariere moške dominacije«, »identitete funkcionarjev« oz. »kariere zastopnikov« itn. Na nacionalni ravni pa pripraviti zakone, ki bi institucionalizirali prakse »postopnega/delnega upokojevanja«, »srebrno ekonomijo«, spodbujali gospodarsko povezovanje starejših ipd. V tej smeri bi bilo treba tudi finančno podpirati organizacije, ki izkazujejo »partnerstvo« s starejšimi odraslimi.

4. Ker smo kot družba kljub zavedanju predvidljivih demografskih sprememb izpostavljeni intenzivnim procesom a) marginalizacije (zlasti obubožanja) starejših odraslih in b) »izginjanju« starejših (zlasti moških) iz skupnosti zaradi samoizolacije, nekoristnosti, nepotrebnosti v sodobnem načinu življenja, je treba na lokalnih ravneh razvijati bolj demokratične in participativne procese za vključevanje starejših odraslih v posvetovalne idr. prakse, prek katerih lahko prispevajo svoj delež k skupnosti (tudi z delovnimi, čistilnimi idr. akcijami). Eden takih primerov dobrih praks, ki se v Sloveniji že vzpostavlja, je participatorni proračun: intervjuvanci v raziskavi pa izkazovali velik interes in potrebo po podajanju predlogov, razpravljanju, političnem sodelovanju in soodločanju. Razmisliti je potrebno o možnostih posvetovalnih praks, v okviru katerih bi lahko svoje visoko poudarjene demokratične in sodelovalne ambicije uresničili tudi starejši (moški).

5. Finančno podpirati in krepiti učne idr. integracijske in medgeneracijske programe in projekte v okviru nevladnega sektorja, ki že ustvarjajo raznolike možnosti za udejstvovanje starejših odraslih, pri tem pa poskrbeti za dodatne finančne spodbude za projekte, ki bodo a) obravnavali in odpravljali visoko socialno, emocionalno idr. odvisnost starejših moških od svojih partnerk (in družine); b) informirali o pomenu socialnih omrežij in socialnega kapitala za zdravje in kakovostno starost; c) razvijali programe za večjo podporo skupnosti pri razumevanju procesa staranja kot tudi omrežja za lažje premagovanje problemov starosti. V ta namen je treba povezati, okrepiti in nadgraditi lokalne skrbstvene in varstvene institucije ter servise (funkcionalna pismenost, pomoč pri dnevnih opravilih, invalidnosti itn.), namenjene starejšim odraslim; vzpostaviti informacijske točke, sisteme informiranja (in/ali koordinacije) o aktivnostih, obstoječih oblikah pomoči, storitvah itn. za starejše na lokalni ravni; razviti večgeneracijske oblike bivanja; (moške) podporne skupine; (moške delavnice) itn.

6. Dostopnost do kakovostnih storitev, ustrezna javna infrastruktura in mobilnost so ob razkrajanju sistema države blaginje in vse manj socialne države postali velika tehnična (predvsem pa tudi finančna) ovira za starejše odrasle, ki močno vpliva na njihovo kakovost življenja, saj so določene nujno potrebne storitve plačljive, dostop do institucij in splošna mobilnost pa pogosto slaba ali celo neustrezna. Zato je treba v specifičnih lokalnih okoljih (vas, soseska, gentrifikacija mestnih središč itn.) identificirati konkretne ovire, ki starejšim odraslim onemogočajo ustrezno dostopnost in mobilnost (pločniki, kolesarske steze, klopi na avtobusnih postajališčih in ob sprehajalnih poteh, parkirišča ob zdravstvenih domovih, organiziran javni prevoz, bližina trgovine, lekarne, pošte, banke ipd. v ruralnem okolju; neplačljivi družabni prostori, ki bi bili alternativa gostilni, cerkvi in šoli ipd.), iskati načine za cenejše ali brezplačne storitve za starejše odrasle (že obstoječi javni prevoz LPP v Ljubljani) tudi v okviru decentralizacije storitev (iz urbanih ali/in nakupovalnih središč), saj se je pokazalo, da starejši (moški) izrazito cenijo samostojnost, neodvisnost in avtonomnost, ki jih je opredeljevala v delovno aktivnem življenjskem obdobju.

7. V lokalnih skupnostih prepoznati neprecenljiv prispevek starejših odraslih kot »gibalcev družbenega razvoja« za širšo skupnost (vodenje društev upokojencev, karitativnih organizacij, univerze za tretje življenjsko obdobje, številnih drugih NVO, strokovnih in prostovoljnih organizacij, ki niso vezani le na starejšo populacijo, projekte vzajemne pomoči med starejšimi in spontano vzajemno pomoč oz. zelo razširjeno prostovoljstvo, ko zlasti tretja generacija daje oporo in skrbstvo četrti generaciji – v vseh teh pogledih je delovanje zlasti žensk neprecenljivo) in ga nagraditi (s priznanji, finančnimi spodbudami za organizacije, z vabili na prireditve ob državnih idr. praznikih, povabili na kulturne idr. družbene dogodke). Ob tem pa pripraviti strategije za prenos znanj, praks, veščin, sposobnosti itn. na »prihajajočo« generacijo, ki teh znanj in sposobnosti (še) nima (niti zavedanja o pomenu družbenega dela in solidarnostnega udejstvovanja), kot tudi zavedanja družbene blaginje in skupnega, ki ga je sedanja generacija starejših odraslih zgradila v svojem delovno aktivnem življenjskem obdobju.

8. Povezati, koordinirati in nadgraditi dejavnosti in storitve, ki so namenjene starejšim odraslim (DCA, univerze za tretje življenjsko obdobje, medgeneracijskih centrov, domov starejših občanov itn.), da bodo dostopnejše vsem starejšim odraslim (tudi moškim, tudi brezplačno itn.), tesnejše povezanosti in izmenjave. Pri tem naj lokalne oblasti poskrbijo zlasti za ustrezne prostore (večina obravnavanih organizacij za starejše odrasle je imela neustrezne, premajhne in/ali plačljive prostore, ki se niso mogli razvijati v zbirališča, stekališča, centre) ter za sofinanciranje dejavnosti in storitev, ki so danes pretežno podrejene birokratsko zahtevnim razpisom (javnim in evropskim) ter trgu (javna rekreacijska in športna infrastruktura, finančno dostopni kulturni idr. dogodki; (izkazana potreba po kulturnem domu v Ajdovščini)).

9. Senzibilnost za že obstoječe in potencialne nove dobre prakse, izvedene doma ali v tujini: Starejši moški, vključeni v našo raziskavo, so bili najbolj ogorčeni in obupani nad družbenopolitičnimi in socialno-ekonomskimi razmerami v državi, pri čemer so bili bolj kot z lastno kakovostjo življenja obremenjeni s kakovostjo življenja brezposelnih mladih, revnih in tistih zaposlenih, ki so kljub plači odvisni od socialne pomoči, itn. Skrb in odgovornost za družbeno blaginjo, ki bi morala biti v rokah javnih politik in institucij, tudi občinskih, krajevnih in četrtnih skupnosti, naj se odrazi v prenosu že uveljavljenih in preizkušenih mikropraks, ki jih razkrivamo v posameznih analizah tega projekta in ki težijo k večjemu sodelovanju, izmenjavi in povezanosti – v smeri demokratizacije družbenega, ekonomskega in političnega.

Dr. Marta Gregorčič (marta.gregorcic@ff.uni-lj.si), Filozofska fakulteta

© 2017-2019 Andragoški center Slovenije

Izdajo glasila e-Novičke denarno omogoča Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

ISSN 2591-1325

KOLOFON: Založnik: Andragoški center Slovenije, Šmartinska 134a, 1000 Ljubljana | Urednica: Ana Peklenik (T: 01 5842 575, E: ana.peklenik@acs.si) | Odgovorna urednica: mag. Zvonka Pangerc Pahernik (T: 01 5842 567, E: zvonka.pangerc@acs.si) | Drugi člani uredniškega odbora: mag. Andrej Sotošek, direktor ACS, dr. Tanja Možina, mag. Tanja Vilič Klenovšek in mag. Margerita Zagmajster | Jezikovni pregled: Ana Peklenik | Spletna rešitev: Franci Lajovic | Korektorici: Erika Brenk, mag. Zvonka Pangerc Pahernik | Oblikovanje: Larisa Hercog