V preteklem tednu smo se v Mariboru dva dni aktivno udeleževali Letnega posveta o izobraževanju odraslih 2018. Organizatorjema, MIZŠ in ACS, je treba izreči priznanje za bogat program. Obsegal je veliko zanimivih in aktualnih vsebin, že nekaj zadnjih let pa jima uspeva privabiti na takšna srečanja domala vse, ki so dejavni na našem strokovnem področju, v IO. To je velik napredek v primerjavi s prejšnjimi časi, ko takšnih srečevanj nismo imeli in smo morda tudi zato delovali drug mimo drugega.
Seveda je vsak dogodek mogoče tudi kritično obravnavati in ob njem ugotavljati, kaj bi morebiti lahko bolje izpeljali. Mislim, da lahko kot splošno slabost teh posvetov, pripomba velja tudi za prejšnje, ugotovimo, da so organizatorji morebiti želeli preveč. Mislim na program (vsebine), saj je bil nemara za čas, ki je bil na voljo, preobsežen. To se je pokazalo v tem, da so se vsebine vrstile druga za drugo brez pravih možnosti, da bi se o njih pogovorili in razpravljali tudi udeleženci posveta (poslušalci), in v tem, da je praviloma prihajalo do prekoračitve časa, ki so ga imeli na voljo posamezni referenti. To se na dobro organiziranem in izpeljanem posvetu ne bi smelo dogajati.
Tako sem se vnovič, tako kot na lanskem posvetu, znašel v situaciji, ko ni bilo časa, da bi razpravljal, čeravno sem se za to pripravljal. Ostane mi seveda možnost, da svoje ugotovitve (mnenja, pripombe, predloge …) sporočim po posvetu, v pisni obliki. Morda bi to težavo, o kateri pišem, lahko v prihodnosti odpravili, če bi organizirali takšen posvet dvakrat v letu.
- Napačna uporaba izrazov in/ali pojmov
Ni še dolgo tega, ko smo se morali boriti, da se je začelo uporabljati pojem in izraz »vseživljenjsko učenje«. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo se morali truditi, da so tako strokovnjaki kot tudi – še posebno – mediji ta izraz začeli redno uporabljati; spominjam se novinarke Dela, ki ji je bila besedna zveza tuja in se je je izogibala. Za potrditev njene rabe smo se morali obrniti na Inštitut za slovenski jezik SAZU, ki je potrdil njegovo ustreznost. In kaj ugotavljamo danes? Da se uporablja povsem neselektivno in napačno. Svež primer, ki smo ga slišali na posvetu, je »vseživljenjsko učenje starejših«. Seveda gre za učenje ali izobraževanje starejših, ki je del vseživljenjskosti učenja, vendar je to le IO ali nadaljevalno izobraževanje. Na napačno rabo pojma »vseživljenjsko učenje« sem opozoril že tudi v primeru, ko so na Univerzi ustanovili Center za vseživljenjsko izobraževanje, gre pa seveda za nadaljevalno izobraževanje ali izobraževanje odraslih; izraz »vseživljenjsko izobraževanje/učenje« je smiselno uporabljati, le ko govorimo o celotnem sistemu, ki vključuje tako začetno (izobraževanje otrok in mladine) kot tudi nadaljevalno izobraževanje (IO).
Na posvetu sem želel pohvaliti izraze, ki jih je v svojem prispevku uporabila dr. Marta Gregorčič. Pri opisovanju izobraževanja starejših je opozorila, da gre pretežno za učenje in ne za izobraževanje, in da gre bodisi za neformalno izobraževanje ali priložnostno učenje; lahko bi uporabila tudi izraz aformalno učenje.
Že na posvetu sem opozoril, da ni pravilno reči »neformalno pridobljeno znanje«, in da je edino prav reči »znanje, pridobljeno z neformalnim izobraževanjem/učenjem«. Izraz »neformalno pridobljeno znanje« bi bil bržkone primeren za izobraževanje, ki je potekalo v manj formalizirani obliki, po definiciji pa gre pri neformalnem izobraževanju za obliko, ki se ne konča z javno priznanim izkazom, in ne le za manj formalizirano izpeljavo izobraževanja.
Na napačno uporabo izraza »neformalno izobraževanje« sem že večkrat opozoril tudi pri statističnih prikazih vključitev odraslih v izobraževanje, ki jih objavlja Eurostat. Tudi na letošnjem posvetu je bilo sporočeno, da je v izobraževanje ali vseživljenjsko učenje v Sloveniji vključenih 12,5 odstotkov odraslih. To je seveda nesmisel, ki izvira iz načina (metode) zajemanja podatkov. Eurostat zajema le vključitve zaposlenih v bolj formalizirano izobraževanje (kot so šolanje, tečaji, seminarji itn.), ki so se zgodile v enem letu. Tega seveda ne smemo enačiti s celotnim IO, ki poleg javno prepoznavnih formaliziranih oblik obsega še – in to veliko več – manj formaliziranih oblik, da ne govorimo o priložnostnem ali aformalnem učenju, ki ga je največ; in seveda vključuje vse ljudi, ne le zaposlene. Po podatkih iz raziskav (npr. v Ameriki) je takšnega učenja/izobraževanja vsaj 50 odstotkov, če pa upoštevamo raziskave učnih projektov Allena Tougha, je v takšno učenje vključenih okoli 95 odstotkov ljudi.
- Napačno navajanje projektov
Na posvetu smo vsaj dvakrat slišali napačno uporabo imen projektov. To si je privoščil zdajšnji minister za izobraževanje, znanost in šport, ki je »Nacionalni program izobraževanja odraslih« (tako tega, ki poteka zdaj in bo potekal še do leta 2020, kot tudi prihodnjega, ki se bo začel leta 2021) imenoval Strategija izobraževanja odraslih. Dobro bi res bilo, če bi v Sloveniji imeli Strategijo izobraževanja odraslih, a je žal še nimamo. Razlika med strategijo in nacionalnim programom je velikanska. Nacionalni program je le operativni dokument, ki bi praviloma moral izhajati iz sprejete nacionalne strategije. Strategija pa je temeljni konceptualni dokument, ki daje podlage za razvoj neke dejavnosti ali področja dejavnosti. Tak dokument je bil sicer pripravljen na ACS, njegov naslov je Strategija in koncepcija izobraževanja odraslih v Sloveniji; objavljen je bil leta 2000 kot raziskovalno poročilo, njegov avtor je Zoran Jelenc. Žal ga tedanje vodstvo ACS ni predložilo v obravnavo MŠŠ (kot se je tedaj imenovalo zdajšnje MIZŠ) in ga tudi ni objavilo v knjižni obliki. Če bi to hoteli narediti zdaj, bi ga seveda morali aktualizirati, kar bi bilo mogoče in tudi vredno narediti.
Drug primer napačnega poimenovanja se je zgodil avtorici prispevka Vključevanje starejših moških v skupnost (Old Guys Say Yes to Community). Navedla je, da smo v Sloveniji sprejeli Strategijo aktivnega staranja, kar ni točen podatek. Že pred posvetom me je zanimalo, ali je to res, pa se je o tem pozanimala tudi gospa Alenka Reissner iz ZDUS in mi je po osebni poizvedbi sporočila, da je UMAR v januarju 2018 res objavil novico, da so izdali dokument s takšnim naslovom, a se je izkazalo, da je šlo za angleški prevod dokumenta Strategija dolgožive družbe, ki so jo objavili leta 2017. Izvedel sem tudi, da je bilo članicam EU naročeno, naj sprejmejo takšno strategijo. Dokument, ki tudi omenja aktivno staranje in smo ga v Sloveniji sprejeli leta 2017, je tudi Razvoj Slovenije do leta 2030; v njem štejejo vseživljenjsko učenje za enega poglavitnih stebrov razvoja Slovenije.
Dr. Zoran Jelenc (zoran.jelenc@guest.arnes.si)
