V Delu (9. januarja 2023, str. 19) je bil objavljen članek z naslovom Slovenija pri izobraževanju odraslih takoj za Skandinavci. V njem se novinarka sklicuje tudi na ACS. Kar spodbudno je, da se v zadnjem času pojavljajo (npr. v Delu) članki, ki obravnavajo in hvalijo IO pri nas.
Žal pa sem ugotovil, da so v članku napačno uporabljeni izrazi, ki označujejo IO. Gre za znano težavo – enačenje IO in vseživljenjskega učenja. Novinarka se pri svojih navedbah sklicuje na predstavnika ACS mag. Andreja Sotoška.
Ko se v članku prikazuje udeležbo v izobraževanju odraslih, se ta dosledno označuje kot udeležba v vseživljenjskem učenju. Pri tem se novinarka – verjamem, da se pri tem opira na izjave strokovnjakov ACS – sklicuje na Eurostat. Ne vem, kolikokrat sem že opozoril, da lahko podatke prav razumemo, le če ob tem navedemo merila, ki jih pri teh raziskavah in podatkih uporabljamo; tako moramo obravnavati tudi podatke Eurostata. Ti kažejo udeležbo odraslih v izobraževanju v obdobju enega leta, vendar pri se tem upošteva samo izključno formalizirano formalno in neformalno izobraževanje, ki se dogaja v šolah, tečajih, seminarjih in podobnih institucionaliziranih oblikah in vrstah izobraževanja.
Vsega tega navedeni statistični podatki Eurostata ne vsebujejo. Samo tako lahko razumemo navedbo, da se npr. v Sloveniji vseživljenjskega učenja udeležuje 18,9 % odraslih, kot navajajo. Za ugotovitev, koliko odraslih se udeležuje vseživljenjskega učenja, so bolj ustrezne ugotovitve Kanadčana Alena Tougha, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja raziskoval učne projekte odraslih in na podlagi tega ugotavljal, da jih v njih sodeluje več kot 90 %. Vseživljenjsko učenje pa, kot vemo, tudi ni samo to. Je vse učenje od rojstva do smrti (od zibelke do groba), torej tudi učenje in izobraževanje otrok in mladine, ne samo izobraževanje odraslih. Prepričan sem, da to vedo tudi sodelavke in sodelavci ACS.
Z napačnim pojmovanjem vseživljenjskega učenja se soočamo kar naprej, lahko bi rekel celo dosledno in praviloma. Zato mislim, da je treba vse, ki se ukvarjajo z izobraževanjem odraslih ter o tem in o vseživljenjskem učenju pišejo, opozoriti, da izraze uporabljajo napačno. Mi, andragogi in izobraževalci odraslih, smo odgovorni za to, kako razumemo in uporabljamo izraze. Zato moramo preprečevati tudi njihovo napačno rabo in opozarjati na njihov pravi pomen.
Upam, da to opozorilo doseže čim več ljudi, ki se tako ali drugače ukvarjajo z IO, in da napačne rabe izrazov na našem strokovnem področju ne bo več.
Dr. Zoran Jelenc (zoran.jelenc@guest.arnes.si)
