NUK je v novembru priredila kar dve predstavitvi. Prva je bila lokalne narave – precej pozornosti je bilo namenjene statističnim raziskavam, ki jih opravlja CeZaR NUK. Ključno vprašanje, ki si ga postavljajo, je, v kolikšni meri so knjižnice dosegle priporočene standarde. V tej luči bomo v prihodnje pod drobnogledom specialne knjižnice, saj so bili standardi zanje pravkar sprejeti.
Mojo pozornost je vzbudil prispevek Milene Bon o pomenu splošnih knjižnic pri vseživljenjskem učenju in izobraževanju. Ustanovitelj splošnih knjižnic je lokalna skupnost, izhodišče za oblikovanje knjižničnega fonda mora ustrezati potrebam prebivalcev. Ti naj bi tudi predlagali izboljšave. Knjižnica pri oblikovanju programa upošteva tudi demografska in druga merila: razvojno problematiko območja, poznavanje IKT med ljudmi, prostorsko analizo mreže splošnih knjižnic ipd. Žal knjižnice pri tem ubirajo različne pristope, zato so prebivalci deležni različnih programov in različne ravni kakovosti storitev. ACS se s splošnimi knjižnicami povezuje v okviru različnih projektov (družinska pismenost, Nacionalni mesec skupnega branja, Teden vseživljenjskega učenja), vendar bi bilo tega sodelovanja lahko še več. V pogovoru s sodelavko se je porodilo vprašanje, kako bi lahko skupno sodelovanje razširili in spodbudili širjenje trga zvočnih knjig. Ne samo za gluhe in gluhoslepe, tudi za tiste, ki bi radi zgolj poslušali zgodbe, npr. med vožnjo, sprehodom ali tekom. S splošnimi knjižnicami hodimo vzporedno tudi pri iskanju rešitev za ranljive skupine ljudi.
Enotne standarde za specialne knjižnice je bilo težko sprejeti, saj se skoraj vsaka od njih ukvarja z drugačnim področjem dela, uporabniki, statusom v matični organizaciji ipd. Kljub temu je prav, da so, saj imamo zaposleni v tovrstnih knjižnicah pogosto tudi vlogo zagovornika lastne dejavnosti. Standardi so osredotočeni na večji pomen knjižnice znotraj ustanove, vodenje in komunikacijo zaposlenih, načrtovanje, poročanje in pripravo strateških dokumentov.
Na drugi predstavitvi smo se seznanili z delovanjem knjižničarstva v mednarodnem okolju. Kolegi iz različnih ustanov so se udeležili Konference ALA 2017 v Chicagu, LIDA v Zadru, IFLA 2018 v Kuala Lumpurju. Skupno sporočilo vseh treh srečanj je, da moramo knjižničarji odločneje zagovarjati svojo vlogo v družbi in se hitreje prilagajati družbenim spremembam. To velja za vse vrste knjižnic in za vse zaposlene. Taka sporočila so najdragocenejše, kar udeleženci dobimo. Napolnijo nas z novim zanosom pri delu.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
