Včasih nas birokracija, obrazci, štetje ter usklajevanje odvrnejo od pravega, ciljnega pomena nekega projekta. Včasih se nam zazdi, da se bomo v vseh papirjih kar utopili. Potem pa nenadoma in nepričakovano zasije tista drobna zahvala, misel ali dejanje katerega od naših uporabnikov, npr. telefonski klic gospe, ki je navdušena nad programom Večgeneracijskega centra Zasavje. In čudoviti so trenutki, ko doživiš spremembo, ko vidiš, kako si nekomu polepšal dan. Nekaj takšnih trenutkov smo lahko doživeli konec meseca marca, ko je VGC Zasavje skupaj s Kinološkim društvom Zagorje obiskal Dom Tisje Šmartno in OŠ Litija. V domu starejših se je zbrala do zdaj največja skupina udeležencev, ki so prišli poslušat gospoda Alojza Klančišarja. Starejšim je pripovedoval o sožitju med človekom in psom, o pozitivnem vplivu živali na počutje ter jih popeljal v spomine, ki so jih imeli sami s svojimi štirinožnimi prijatelji. Psička Ota se je v njihovi družbi zelo dobro počutila, čez nekaj časa pa se je ulegla k nogam gospe, ki je sedela na vozičku v ospredju. Čas, ki je prehitro minil, nama je narekoval, da obiščeva še otroke iz posebnega programa OŠ Litija, ki so naju pričakali že na hodniku. Tudi otroci so se veselili najinega obiska, razen fanta, ki se zaradi slabe izkušnje iz preteklosti kužkov boji. V šoli je delavnica potekala nekoliko drugače. Otroci so izvedeli, kako prepoznati in brati mimiko psa, kaj nam kužki lahko sporočajo in kako pristopiti. Oto so nagradili s priboljškom in jo pobožali. Celo fant, ki jo je v začetku gledal s strahom, se je opogumil. Da je bil dogodek res nekaj posebnega, sem zaznala tudi iz reakcij učiteljev, ki so bili prisotni na delavnici. To so tisti drobni bombončki vseh nas, ki delamo za dobro drugih in se z majhnimi koraki trudimo narediti velike spremembe.
Mateja Ocepek (mateja.ocepek@zlu.si), Zasavska ljudska univerza
