Večkrat slišim pohvale na račun svojega znanja slovenščine. V isti sapi sogovornik običajno reče, da se je bilo zagotovo težko naučiti.

Po eni strani se strinjam, da se je težko naučiti novega jezika, ko si že odrasel. Po drugi strani pa osebno ne čutim, da sem se preveč trudila, da bi se naučila slovenščino. Večinoma je namreč potekalo po naravni poti s t. i. potapljanjem (immersing), podobno kot pri majhnih otrocih.

Leta 2009 sem prišla v Slovenijo in prvo leto komaj kaj znala reči v slovenščini. Najprej sem se naučila ukaze za psa: gremo čez, počakaj ipd. Hitro sem usvojila osnovne številke. Vendar sem ugotovila, da je slovenski način za začetnike zavajajoč. Letnice sem namreč težko lovila: ko sem začela tipkati ’tisoč osemsto devetinosemdeset’, sem razmišljala: »189 … čakaj, kaj … in 80.« Težko sem razumela končne zneske na blagajni: ‘enaintrideset centov’ – 1 € in 30 c ali 0,31 €?

Udeležila sem se  osnovnega tečaja slovenščine. Potem sem znala reči: »Ime mi je … po poklicu sem …« ter razumela, da ima slovenščina samo 6 sklonov (v finščini jih je 14) in dvojino. Podrobneje mi takrat ni uspelo usvojiti, kako uporabiti te reči.

Leto kasneje sem že tekoče govorila slovenščino. Kaj se je zgodilo?

Vemo, kako težko se je učiti novega jezika v formalizirani obliki. Vsaj zame je bilo. V življenju sem se naučila, da če v nečem nisem spretna, je to posledica pomanjkanja prakse. Isto se mi je zgodilo pri angleščini. V šolskih klopeh sem komaj kaj znala, ko sem šla po svetu, pa sem jo bila prisiljena uporabiti in tako sem postala spretna.

Prvo leto sem čutila, da je učenje slovenščine težko. Nisem je bila prisiljena uporabljati. Z možem sva govorila v angleščini, v pekarni ali na blagajni sem se že nekako znašla. Nikjer ni bilo res treba uporabiti slovenščine v obsežnem pomenu. Pogovori so se hitro obrnili v angleščino, ko so sogovorniki zaznali moje težave. Zato razumem, zakaj se nekateri, ki pridejo sem živet, res težko naučijo jezik. Morda imajo službo, kjer ni treba uporabljati slovenščine.

Ko sem se vpisala na fakulteto, so se začele dogajati spremembe. Po zakonu mora pouk namreč potekati v slovenščini. Biti redna študentka, čeprav tujka, je precej drugače kot biti recimo študentka Erasmus, saj je tem večinoma zagotovljeno učenje v angleščini. Torej sem bila končno potopljena v slovensko govoreče okolje kakih 8 ur na dan. Seveda ni bilo lahko. S finskim sisu, ki se po navadi razume kot vrsta trme, sem se z veseljem udeležila vseh predavanj, čeprav na začetku nisem kaj dosti razumela. Nekaj ključnih besed so večkrat ponovili, preverila sem jih v slovarju, da sem lahko sledila temi. Z dvema sošolkama smo sklenile dogovor, da ne bomo govorile v angleščini, ampak vse samo v slovenščini. Tudi doma, s taščo in tastom, smo se relativno hitro sporazumeli v tukajšnjem jeziku. Tako sem se prvo leto po malem naučila jezik in drugi letnik je že potekal gladko. Vsaj predavanjem sem sledila.

Kasneje v službi kot raziskovalka nisem potrebovala slovenščine. Znanje pa mi je omogočilo, da sem se lahko pridružila več raznolikim dejavnostim (npr. sodelovanju s šolami), kot bi se sicer. Na trenutni poziciji na ACS pa si ne predstavljam, da bi delala v angleščini, čeprav priznam, da bi bilo to veliko lažje.

Hvaležna sem vsem, ki so mi pomagali doseči trenutno raven znanja slovenščine, ter vsem, ki verjamejo v moje spretnosti. Cenim vse priložnosti, ki so mi bile odprte, da lahko uporabljam ta posebni jezik. Počutim se, kot bi imela nov objektiv, s katerim lahko opazujem ta svet in ga skušam razumeti.

Dr. Johanna Robinson (johanna.robinson@acs.si), ACS